V 29-članski slovenski delegaciji (18 igralcev in 11 članov strokovnega štaba), ki je iz Zreč z avtobusom odpotovala proti Dunaju in se po prespani noči zgodaj zjutraj z letalom odpravila proti Berlinu, ni bilo levokrilnega igralca Tilna Kodrina. Celjan, ki je večino nedavnega SP v Egiptu zaradi koronavirusa preživel v karanteni v Kairu, je »padel« na magnetni resonanci mečne mišice desne noge, ki je pokazala natrganino, zato je moral ostati v domovini. Več sreče kot Kodrin, Borut Mačkovšek in Nik Henigman je imel Darko Cingesar, ki je zaradi poškodbe stegenske mišice izpustil torkovo tekmo proti Poljski v Celju, zato je bil med potniki za Berlin. Slovenci so včeraj srečno prispeli v nemško prestolnico, opravili testiranje na koronavirus (vsi so bili negativni) in nato še uvodni trening v dvorani Maxa Schmelinga, ki nosi ime po nekdanjem svetovnem prvaku v boksu, ki je leta 2005 umrl pri častitljivih 99 letih.
Slovenija je doslej trikrat nastopila na OI: v Sydneyju 2000 (8. mesto, selektor Leopold Jeras), Atenah 2004 (11., selektor Tone Tiselj) in Riu de Janeiru 2016 (6. mesto, selektor Veselin Vujović), zdajšnji selektor Ljubomir Vranješ pa želi v slogu znane igre štiri v vrsto svojo ekipo pripeljati v Tokio. Kot reprezentant Švedske je bil evropski (trikrat – Italija 1998, Hrvaška 2000, Švedska 2020) in svetovni prvak (enkrat – Egipt 1999), manjka mu zgolj še olimpijska zlata kolajna (v Sydneyju 2000 je osvojil srebro). V napovedih sicer pregovorno previdni Vranješ je pred odhodom v Berlin nepričakovano dejal: »Nastop na olimpijskih igrah so sanje vsakega, ki se ukvarja s športom. Moje sanje so – s Slovenijo želim osvojiti olimpijsko zlato.«
Alžirci z velikimi težavami
A pot do tja bo dolga in težka, kajti najprej je treba osvojiti eno izmed prvih dveh mest na kvalifikacijskem turnirju v Berlinu. Prva ovira bo že danes Alžirija, ki je na januarskem SP v Egiptu osvojila 22. mesto med 32 reprezentancami. Alžirci pod vodstvom 59-letnega francoskega selektorja Alaina Portesa, ki je kot igralec osvojil bron na OI 1992 v Barceloni, so imeli v pripravah na Berlin veliko težav. Precej igralcev je nastop odpovedalo iz različnih razlogov (poškodbe, koronavirus, težave z vizumi, družinski razlogi…), zaradi zaprtja državnih meja v domovini s 1. marcem pa so imeli velike zaplete še pri organizaciji priprav. Najprej so jih želeli opraviti v Parizu, a se je zapletlo z vizumi, nato v Berlinu, toda stroški so bili previsoki, na koncu pa so jih izpeljali kar v domovini v okrnjeni zasedbi in brez selektorja.
Kljub vsem težavam Alžirije selektor Vranješ opozarja, da ne gre za eksote, čeprav stavnice govorijo drugače: kvota za zmago Slovenije je le 1,03, na uspeh tekmecev kar 15,50. »Alžirci imajo v napadu od 12 do 15 uigranih akcij, ki jih izvajajo zelo dobro, naši torkovi nasprotniki Poljaki so imeli le štiri. Zunanja linija je zelo dobra, prav tako so dobri v obrambi in (pol)protinapadih, so veliki in agresivni, toda imajo tudi slabe točke. Ne, o njih ne bom javno govoril, a jih bomo seveda želeli izkoristiti. Ne smemo jih podcenjevati, sem pa prepričan, da imamo boljšo ekipo,« se zaveda Vranješ, ki dodaja, da je igranje treh težkih tekem v pičlih treh dneh za igralce nečloveško naporno, saj niso roboti. O Nemcih in Švedih ni želel veliko govoriti: »Iti moramo korak za korakom, iz tekme v tekmo. Najprej moramo seveda premagati Alžirijo, šele potem bomo razmišljali o naslednjem tekmecu.«
V Španiji test za Dolenca in Janca
»Igranje na OI 2016 v Riu de Janeiru je eden mojih najlepših spominov v športni karieri, čeprav smo bili na koncu razočarani, saj smo želeli več. Verjamem, da si bomo v Berlinu priigrali še en nastop na OI, kar je naš cilj že pet let, takoj od konca iger v Braziliji,« priznava kapetan in član Barcelone Jure Dolenec. V nasprotju z generalko proti Nizozemski v Celju (le remi 27:27) pred odhodom na SP v Egipt je bil levoroki ostrostrelec precej bolj zadovoljen s torkovo generalko proti Poljski: »Bilo je dobro, a še daleč od idealnega. Poljska je močnejša od Nizozemske, mi pa smo odigrali precej bolje, zato sem optimist. Naredili smo velik korak v pravo smer in upam, da bomo v Nemčiji pokazali še več.«
Odsotnost dveh poškodovanih desnorokih strelcev z razdalje (Mačkovšek, Henigman) je velik hendikep. Toda Gorenjec ima recept za njuno neigranje: »Nesmiselno je stokati, da nekoga ni, osredotočiti se moramo samo na kader, ki ga imamo na razpolago. Njuno odsotnost bomo morali v igri pač pokriti na drugačen način. Hitra igra, odličen (pol)protinapad, vrhunska obramba, hiter pretok žoge – vse to so stvari, o katerih že dolgo govorimo in za katere pravimo, da so naša največja prednost pred nasprotniki.«
Skoraj takšen naporen ritem, kot bo v Berlinu, sta s klubskim soigralcem Blažem Jancem imela prejšnji teden, ko sta v petih dneh odigrala štiri težke tekme – eno v evropski ligi prvakov in tri na sklepnem turnirju španskega pokala v Madridu, ki ga je Barcelona na koncu tudi osvojila. »V Berlinu bo težko in naporno, a bo za vse enako. Toda naša prednost je, da lahko igralce precej rotiramo, saj imamo veliko izbiro kakovostnih. Vendar na koncu bo vse nepomembno, če se uvrstimo na OI, tudi to, če bo celoten turnir v Berlinu odigralo samo sedem igralcev. Takoj podpišem, da nisem med njimi, da le sedim na klopi za rezerviste in da se uvrstimo v Tokio,« šaljivo pravi Škofjeločan. In dodaja: »V Berlinu se je treba na kakršen koli način, zlepa ali zgrda, prebiti v Tokio. Le to šteje.«
