‘Imate kaj za prijavit'?« Carinik nas budno motri skozi okno avta, resen in strog, kot se za moža postave spodobi. »Ah ne, malo kave in kavbojke za hčerko imamo pa rože za na grob s Ponterossa,« z malo zateglim nasmehom zažgoli mama. Oče, ki vozi, se že malo poti in ne reče nič. »Nobene druge stvari za prijavit'?« se s pogledom, uprtim v podnožje stoenke, ne da carinik. »Saj vam pravim, po špežo smo šli,« se spet nasmehne mama in očeta, ki hoče nekaj reči, uščipne za komolec. Carinik nam nato z roko pokaže, naj (se) speljemo. Končno lahko z mamo odmakneva noge s pravkar »uvoženih« ploščic, zaradi teže katerih se izpod stoenke vidi le še pol gum. Cariniku je bilo kajpada vse jasno.
V sedemdesetih se je tako pač nabavljalo robo, ki je v Jugi ni bilo mogoče dobiti. Vsi smo vedeli, za kaj gre, mejni organi so malo težili, a ne preveč. Kje pa boš ...
