Jedrsko katastrofo v elektrarni Fukušima - Daiči je povzročil močan potres, ki je 11. marca 2011 stresel Japonsko in povzročil cunami. V elektrarni je prišlo do odpovedi opreme, talila se je sredica reaktorja, radioaktivne snovi pa so uhajale v okolje. Nesreča v Fukušimi velja za največjo jedrsko nesrečo po tisti v Černobilu leta 1986.

Katastrofa v Fukušimi je odprla številna vprašanja, a 10 let po njej strokovnjaka Oda Becker in Jan Haverkamp ugotavljata, da se mnogih lekcij svet ni naučil. Kot problematično izpostavljata tudi Nuklearno elektrarno Krško (Nek), katere delovanje je po njuni oceni neodgovorno oz. preveč tvegano. Svoje ugotovitve sta predstavila na dogodku za novinarje pred 10. obletnico katastrofe v Fukušimi v organizaciji nevladnih organizacij Greenpeace in Focus.

Neodvisna strokovnjakinja iz nemškega Hannovra Beckerjeva je predstavila poročilo, ki je po naročilu Greenpeaca preučilo stanje 11 evropskih jedrskih elektrarn v devetih državah. Spomnila je, da so morale evropske države po Fukušimi opraviti stresne teste, ki so, kljub temu, da so se omejili le na določene vidike varnosti, razkrili številne pomanjkljivosti evropskih jedrskih elektrarn in kapacitet za odziv na morebitno nesrečo. Zato so morali državni regulatorji predložiti nacionalne akcijske načrte, ki naj bi vodili do odprave odkritih težav.

Slovenski nacionalni načrt, ki ga je za Nek predložila Uprava RS za jedrsko varnost, je temeljil na načrtovanem programu nadgradnje varnosti, ki naj bi ga izvedli do leta 2016. Roke za izvedbo so nato večkrat podaljšali, po aktualnih podatkih naj bi bil zaključen do konca letošnjega leta.

Beckerjeva je ob tem izpostavila več problematičnih ugotovitev v zvezi z Nekom. Med drugim gre za edino jedrsko elektrarno v Evropi na potresno aktivnem območju, je podčrtala. Leta 2004 je analiza pokazala, da je potresna nevarnost (PGA 0,56 g) bistveno večja od tiste, ki so jo upoštevali pri projektni zasnovi elektrarne (PGA 0,3 g). Negotova je tudi verjetna pogostost izredno močnih potresov.

Tudi nevarnost poplav

Beckerjeva je izpostavila tudi možnost poplav. Nek namreč leži ob Savi, zaščita pred reko pa je, zlasti v luči podnebnih sprememb in z njimi povezanih pričakovanih pogostejših ekstremih pojavov, premajhna. Neustrezni ali še neizvedeni so drugi ukrepi za morebitno hlajenje jedra. Trenutno se v Krškem v veliki meri naslanjajo na mobilno opremo, kar pa poročilo izpostavlja kot problematično: »Zdi se, da bi bilo po zelo močnem potresu z največjim pospeškom tal več kot 0,6 g, ki bi uničil jedrsko elektrarno in infrastrukturo, praktično nemogoče preprečiti taljenje jedra samo z mobilno opremo.«

Nizke so tudi ocene jedrske varnosti Slovenije na področju kibernetske varnosti ter notranjih groženj. Strokovnjaki Mednarodne agencije za jedrsko energijo IAEA so leta 2017 izpostavili neustrezno usposobljenost operativne ekipe za primere nesreč, nenazadnje je težava tudi staranje elektrarne, katere delovanje bi sicer lahko podaljšali do leta 2043.

»Če povzamemo, je obratovanje jedrske elektrarne Krško na potresno aktivnem območju z vidika vseh poznanih pomanjkljivosti elektrarne neodgovorno,« je poročilo za Nek sklenila Beckerjeva.

Gre za tveganje

Strokovnjak Greenpeacea za jedrsko energijo in jedrsko politiko iz Amsterdama Haverkamp pa je med drugim izpostavil, da je bilo za naslovitev posledic katastrofe v Fukušimi samo v prvem letu po nesreči potrebnih okoli 85 milijard evrov, skupno pa je katastrofa po nekaterih ocenah stala 300 milijard evrov. V Sloveniji ima Nek pokritih okoli 180 milijonov evrov odgovornosti, država pa še okoli 30 milijonov evrov, kar je »občutno premalo«.

Podčrtal je tudi spregledane vidike jedrske varnosti, denimo pripravljenost zdravstvenih inštitucij na nesrečo, vprašanje hranjenja radioaktivnih odpadkov in alternativ z vidika zagotavljanja energije, h katerim bi se lahko Slovenija zatekla v primeru odpovedi Neka.

»Mislim, da prostora za Nek 2 ni,« je podčrtal Haverkamp. Razlogi so na eni strani stroški, ki v primeru novih jedrskih elektrarn presegajo stroške alternativnih virov, obenem pa bi drugi blok prišel za Slovenijo prepozno, saj mora država znižati izpuste ogljikovega dioksida v naslednjih letih, preden bi lahko bil drugi blok sploh zgrajen. Na drugi strani so odprta številna varnostna vprašanja. »Gre za tveganje, ki je nepotrebno, pa tudi nespametno,« je dejal.

Alternative se Sloveniji ponujajo v obliki vetrne in sončne energije, nišnih obnovljivih virov, veliko potenciala ima država pri energetski učinkovitosti, je pa tudi na stičišču mednarodnih energetskih tokov, je izpostavil strokovnjak. Hrbtenica energetske oskrbe z energetskimi viri mora biti robustno vzpostavljena, a hkrati je Slovenija zelo dobro povezana z drugimi državami, denimo Italijo in Hrvaško, zato bi lahko občasno energijo tudi uvažala. »To je zelo pomembna karakteristika evropskega omrežja,« je še poudaril Haverkamp.