Ko danes pomislimo na velika glasbena rivalstva, nam na pamet pridejo Beatles proti Rolling Stones, osnovno razhajanje iz šestdesetih, pa nato Prince in Michael Jackson, Kurt Cobain in Axel Rose, Whitney Houston in Mariah Carey, Oasis in Blur ter še kakšno, medtem ko so se raperske razprtije nemalokrat reševale s pištolami. A razhajanja in spori glasbenikov so se dogajali že mnogo prej, v časih klasične glasbe. Največje rivalstvo, o katerem govori tudi film Amadeus Miloša Formana iz leta 1984, se je dogajalo med Wolfgangom Amadeusom Mozartom in Antoniom Salierijem. Med avstrijskim in italijanskim skladateljem na avstrijskem dvoru konec 18. stoletja. Italijan, rojen leta 1750, je bil od Avstrijca starejši šest let, obenem pa je od Mozarta, ki je umrl leta 1791, živel triintrideset let dlje. V Formanovem filmu Italijan Avstrijca celo zastrupi, kar je ob številnih možnih razlogih za Mozartovo smrt težko trditi oziroma danes velja za laž. A rivalstvo ni bilo izmišljotina.

Ljubosumen na uspeh

Od mladosti naprej, ko ga je oče kot šestletnega čudežnega otroka razkazoval po evropskih dvorih, Mozart ni pokal od zdravja, pred smrtjo pa je preživel trimesečno obdobje hude depresije. Poleg tega je bil Salieri med redkimi, ki so bili navzoči na Mozartovem pogrebu. To resda ne pomeni alibija zanj, obenem pa so napetosti med njima obstajale. A čeprav Mozart danes velja za večje ime od Salierija, so bili razlogi za ljubosumje v njunih časih prej na Mozartovi kot Salierijevi strani. Italijan je bil za časa življenja uspešnejši glasbenik. Mozart, ki velja za prvega skladatelja, ki je deloval tudi na »prostem trgu«, se pravi zunaj mecenstva plemstva, si je ves čas prizadeval uspeti na dunajskem dvoru, vendar se na hierarhični lestvici na dvoru zaposlenih glasbenikov nikoli ni povzpel nad Salierija. Ta je bil med letoma 1788 in 1824 dvorni kapelnik, torej vrhovna glasbena avtoriteta habsburške monarhije, na čelu katere je bil Jožef II., sin Marije Terezije. Že nekaj let prej, leta 1781, sta se potegovala za mesto dvornega učitelja klavirja, ki ga je prav tako dobil Salieri. Najvišja raven, ki jo je Mozart dosegel na dvoru, je bila status dvornega skladatelja, kar pa je bilo bistveno manj plačano od vodje ansambla. V pismih, ki jih je pisal očetu, prav tako profesionalnemu glasbeniku v Salzburgu, se je pritoževal, da naj bi Salieri in njegova italijanska združba na avstrijskem dvoru rovarila proti njemu. Pa vendar, leta 2015 je bila odkrita skladba, namenjena angleški pevki Nancy Storace, ki sta jo Mozart in Salieri napisala skupaj, kar pomeni, da sta tudi sodelovala.

Lisztomanija

Kapelnik je bil najvišji dosežek za profesionalnega glasbenika v tistih časih, vendar pa je kapelništvo proti koncu 18. stoletja zamrlo, saj je tudi za bogato plemstvo postalo neekonomično, da so imeli dvori velike profesionalne ansamble. Recimo Ludwig van Beethoven (1770–1827) nikoli v svoj karieri ni bil »Kapelmeister«, kar je njegov dedek enakega imena in priimka bil, kot tudi starejši kolegi, kot so Johann Sebastian Bach, Georg Friedrich Händel in Joseph Haydn. Slednji je bil kapelnik na dvoru Esterhazyjev, največjih madžarskih veleposestnikov svojega časa. V njegovem ansamblu je pianino, čelo, violino ter kitaro igral tudi Adam Liszt, oče Franza Liszta (1811–1886), ki za mnoge še dandanes velja za največjega pianista vseh časov. Prav Liszt je udeleženec naslednjega rivalstva v klasični glasbi. Izrazito se nista prenašala z Johannesom Brahmsom (1833–1897), nemškim skladateljem. Oziroma obrnjeno: Brahms ni prenašal Liszta. Liszt je bil ob Richardu Wagnerju namreč predstavnik »nove nemške šole«, obenem pa velja za prvega glasbenika, ki je ob svojem času, torej sredi 19. stoletja, pri občinstvu povzročal histerične odzive. Iz leta 1844 je prva glasbena manija. Lisztomanija se ji je reklo. Ljudje so nosili broške s pianistovim likom, se grebli za počene strune klavirja, iz katerih so se delale ogrlice, zbirali usedlino iz kavnih skodelic, iz katerih je pil, ženske na cesti pa so za njim pobirale ogorke cigar, na katerih je imel na ovoju napisani svoji začetnici. A konservativna skupina nemških glasbenikov z Brahmsom na čelu se z moderno nemško glasbo ni strinjala. Glavni osebnosti soočenih strani si tudi javno nista kazali spoštovanja. Medtem ko je Brahms za Liszta dejal, da ob njegovi glasbi postane zaspan, se je Liszt o Brahmsu izrekel, da je sicer higieničen, vendar pa nevznemirljiv. To pa ni bilo edino Brahmsovo javno rivalstvo. Zapletel se je tudi s Petrom Iljičem Čajkovskim (1840–1893), prvim ruskim skladateljem, ki je doživel mednarodno slavo. Oziroma obrnjeno: v tem primeru je bil bolj popadljiv Rus, ki se je o svojem nemškem tekmecu izrazil, da je »netalentiran podlež« oziroma »domišljavi povprečnež, ki se ga dojema kot genija«. Brahms mu je odgovoril na svoj preverjen način – s spancem. Udeležil se je premierne uprizoritve njegove pete simfonije in zaspal. Osebno sta se srečala deset let pozneje in od tedaj naprej se nista več javno žalila.

Pisanje oper ni zate

Kanček manj ostro je bilo rivalstvo med slavnima francoskima skladateljema Claudom Debussyjem (1862–1918) in Mauriceom Ravelom (1875–1937). Sprva ni bilo tako. Starejši Debussy je bil Ravelov mentor, ko je ta postal zvezdnik, pa se je njuno prijateljstvo v prvem desetletju dvajsetega stoletja končalo. Prelomnica v odnosu se je zgodila, ko Ravel ni več sprejel nasveta starejšega kolega, da ne spreminja svojega godalnega orkestra, razmerje pa se je razvilo vse to tega, da je Ravel na koncu finančno podpiral Ravelovo soprogo, ki jo je zapustil zaradi ljubice.

Nujno ljubili se niso niti Rusi v emigraciji. Take vrste odnos sta imela skladatelja Sergej Prokofjev (1891–1953) in Igor Stravinski (1882–1971). Čeravno sta bila glasbena sopotnika, se je njun odnos skrhal leta 1910, ko je Prokofjev za balet Ognjena ptica Stravinskega rekel, da to ni glasba. Ko je Prokofjev kasneje nastopil z opero Ljubezen za tri pomaranče, mu je Stravinski vrnil z mnenjem, da zapravlja čas s pisanjem oper. Gospoda sta bila leta 1922 v Parizu na robu fizičnega obračuna. V njun odnos so se vmešale tudi politične okoliščine. Prokofjev je šel leta 1918 po oktobrski revoluciji na Zahod oziroma v ZDA s pristankom sovjetskih oblasti, ki so »revolucionarja v glasbi« razumele kot nekoga, ki predstavlja revolucijo kot tako. Stravinski je na Zahod emigriral pred revolucijo, saj je postal mednarodno uspešen že prej. Najprej je živel v Švici, potem v Franciji, vmes se je navdušil tudi nad Mussolinijem, nato se je preselili v ZDA, kjer je med drugim delal za Disney oziroma Hollywood. Njegova kariera na Zahodu je bila uspešna v vseh pogledih. Tudi finančno. Med letoma 1933 in 1964 je bilo njegovo glasbo v domovini prepovedano izvajati in predvajati, v Rusijo pa se je prvič vrnil leta 1963, na povabilo Nikite Hruščova. Deset let po tem, ko je Prokofjev, ki se je leta 1936 vrnil v Sovjetsko zvezo, v Moskvi umrl.