Razstava Rujenje, ki ji je Kristina Hočevar dodala še istoimensko trojezično pesniško zbirko, je tiho potovanje, ki se začne s samotno gugalnico (mesece si delala seznam gugalnic, preplezala si ograje, odpirala ključavnice) in nadaljuje z videom, v katerem prsti z lasmi plešejo čaren in, bolj ko traja, čuten ples. Tam je tudi uokvirjen kolaž iz oblačil njenega kitajskega »obdobja« kot nekakšna muzealizacija minulega, s stropa pa visi nekakšna velika lobanja, v katero se lahko potopimo in si v njej ogledamo avtoričine fotografirane spomine.
Rezidenčni program pod okriljem univerze SYSU na Kitajskem je unikaten, pravi Kristina Hočevar, saj literarne ustvarjalce vodi tudi k spoznavanju kulture in družbe, njune raznolikosti ter vedoželjnosti in velikodušnosti ljudi. »Kitajska lahko v tujcu vzbuja ambivalentnost, pri meni sta prevladali fascinacija in frustracija. Njena veličina, kulturnozgodovinska vsebina, jezik, ambicije v svetu ter za liberalnodemokratični pogled skrajno drugačno urejanje družbe, skrb za harmonijo in varnost, v povezavi s slednjo raba tehnologije, umetne inteligence, so v meni sprožili počasno, a temeljito procesiranje,« razmišlja.
Presenečenj ni manjkalo, denimo tisto, da brez aplikacije WeChat tudi uradna komunikacija skoraj ne poteka, ali da, če z nekom deliš svoje družinske slike iz otroštva, to ni stvar intimnosti. Po drugi strani pa: »Ker moja intimna pesem o smrti vsebuje besedo cenzura, ni bila priporočljiva za javno branje, podobno ne čutna pesem indijske pesnice. Kot umetnica sem bila tja povabljena, istočasno pa poslani paket slovenskega leposlovja z naslova Unescovo mesto literature na naslov kitajske univerze ni prispel. Različni tovrstni momenti so spodbudili moje nadaljnje raziskovanje koncepta zasebnosti ter intime, jezika, nadzora.«
Glede spolnosti občutijo nelagodje
O kompleksnosti kitajskega odnosa do spolov, (homo)seksualnosti in cenzure je spregovorila tudi Zorana Baković, novinarka Dela in velika poznavalka Kitajske. Najprej je ugotovila, da Kitajska dejansko cenzurira vse: medije, književnost, film. Nadzor je povsod. Glede spolnosti kot najbolj občutljivega dela zasebnosti Kitajci občutijo izjemno nelagodje.
Nato pa se je ozrla v preteklost in opozorila, da kitajski kozmogonski mit govori o stvarjenju človeka, ne moškega, kot to velja za krščanstvo. Tudi starokitajski daoizem z jinom in jangom v prvi vrsti meri na komplementarnost, medsebojno odvisnost vsakršnih razlik, v naravi in znotraj človeka, ne le med moškim in žensko, oba principa pa sta enakovredna; kitajščina na primer nima moškega in ženskega slovničnega spola.
Hierarhijo spolov je vzpostavil šele Konfucij, ki je ugotovil, da je dobro dekle tisto, ki ga sosed nikoli ne vidi, ki torej ostaja zaprta doma. Na konfucianizem se je nato lepilo še krščanstvo, ki so ga na Kitajsko prinesli misijonarji, in tako je ženska postala drugorazredna, spolnost pa grešna; še posebej pa homoseksualna, za katero prej kitajščina sploh ni imela besede.
To mizogino dediščino je podedoval Mao Zedong, ki je zasebno in čustva povsem odpravil, moškega pa izenačil z narodom. Leta 1965 so se začele svarilne eksekucije homoseksualcev, zanimivo pa je doktrina enega otroka spolnost vrnila v območje užitka, ne prokreacije. Sproščenost je nastopila v 80. letih, umetniki so začeli eksperimentirati, a je vse spet otrdelo po protestih in pokolu na Tiananmenu. V 90. letih je plesalec še lahko spremenil spol, nato pa je spet zavladala ideja moškega kot nosilca naroda in naraščajočega nacionalizma, in posledično zatiranje kritičnih umetnikov – širše je znan primer Ai Weiweija. Še veliko slabše bo, preden bo spet bolje, je prepričana Zorana Baković.
