»Fajn je, duši govori,« je o Fortunatu Bergantu (1721–1769) menil že veliki Rihard Jakopič. V osrednji četverici baročnih slikarjev, kamor so sodili še Franc Jelovšek, Valentin Metzinger in Anton Cebej, se mu je zdel »najbolj slovenski«. Če je bil javnosti prvič predstavljen na Zgodovinski razstavi slovenskega slikarstva leta 1922, je lahko občinstvo v celostni predstavitvi njegovih del nazadnje uživalo pred sedemdesetimi leti. Ob tristoletnici rojstva slikarja, ki je veljal za najbolj »našega« in »enigmatičnega«, imamo tako v Narodni galeriji novo priložnost za vpogled v njegov samosvoj slikarski slog.

Med dovršenostjo in okornostjo

Že v svojem času je Bergant, samski in brez družine, veljal za posebneža; ne vemo, kje vse se je izobraževal, gotovo pa je bil dovzeten za umetniške vplive iz domačega kamniškega in ljubljanskega okolja, denimo pri kipih frančiškanske rezbarske delavnice… Zaradi pomanjkanja naročil na Kranjskem je bil nekaj časa zelo aktiven na območju današnje Like na Hrvaškem, pri zrelih šestintridesetih se je šel izpopolnjevat v Rim, nato pa se je devet let pred smrtjo vrnil na Kranjsko. Njegov slog je bil zlahka prepoznaven, opozarja avtorica razstave, kustosinja Katra Meke: »Za njegove figure je značilna posebna obrazna mimika, za njihova oblačila ostre, lomljene gube. Poleg tega njegove figure niso idealizirane, torej lepe in zamrznjene v času in prostoru, temveč izkazujejo najgloblja čustva, s katerimi nagovarjajo občinstvo.«

Nasprotja med obrtno dovršenostjo njegovih podob na enih in silno okornostjo na drugih slikah so ves čas zbujala vprašanja. »Na eni strani imamo njegove svetniške podobe, ki mejijo na preprostost in ljudskost, na drugi strani pa portrete kranjskega plemstva in cerkvenih dostojanstvenikov, ki sledijo modi tistega časa, denimo detajli njihovih oblačil so tehnično izredno dovršeni. Ni se zaman govorilo tako, da je genialen, kot tudi, da so njegova dela pretirano podobarska,« dodaja kustosinja. Sicer pa se tudi umetnik prilagodi okolju, v katerem dela, ob tem še opozarja direktorica Narodne galerijeBarbara Jaki: »Če je okolje nezahtevno, potem tudi umetnikovo delo ni tako kakovostno, kot bi lahko bilo. Ker tudi njegovi potreti zelo nihajo v kakovosti, je šlo verjetno torej tudi za bolj in manj ambiciozna naročila, pa tudi za višino plačila, ki ga je prejel za opravljeno delo.«

Nova odkritja

Ko je denimo Bergant med letoma 1756 in 1760 v Rimu obiskoval šolo risanja akta (Scuole del Nudo), je dvakrat prejel glavno nagrado za risbi moškega akta. »Bil je torej najboljši med tečajniki,« razlaga direktorica, ko za primerjavo ponuja rimski risbi, ki ju prvič vidimo v Ljubljani, zraven pa popreproščeno podobo Sv. Vida v kotlu, ki priča o njegovem osebnem slogu, ki se ne ozira na konvencionalno estetiko…

V središču sakralnega dela njegovega opusa je predvsem Marija z detetom; opazujemo jo lahko denimo na oljni sliki Mati božja dobrega sveta iz cerkve sv. Andreja v Mošnjah ali na platnu Marija Snežna. Največji format v Bergantovem opusu (312 x 168 cm) zavzema slika Sv. Jurij v boju z zmajem, ki je leta 1763 nastala za cerkev sv. Jurija v Mozirju, ogledati pa si je med drugim mogoče tudi štiri slike njegovega Križevega pota iz Stične.

Bergantovi naročniki so prihajali iz cerkvenih in plemiških krogov, zato je na razstavi mogoče ujeti tudi Portret Volbenka Danijela barona Erberga, ki je bil umetnikov mecen, pa na novo restavriran – in veliko bolj sproščen – Portret barona Codellija. »Bergant je v zbirki Narodne galerije stalno prisoten, a se na novo pojavljajo dela, za katera smo mislili, da so uničena ali izgubljena,« še spomni Barbara Jaki na skrivnostni sliki Ptičar in Prestar, ki sta bili na novo odkriti leta 2016. Ob tristoletnici avtorjevega rojstva jim je domov uspelo pripeljati še Bergantov Portret ljubljanskega trgovca iz Budimpešte in Portret patra Gabrijela Schwizna iz Kanade.