Društvo slovenskih režiserjev je te dni televizijski režiserki Mariji Šeme Baričevič, ki bo poleti dopolnila 94 let, podelilo častno članstvo. »Pionirka televizijske režije je s svojim odličnim delom kot prva tlakovala pot slovenskim režiserkam tako na RTV Slovenija kot tudi širše in vzpostavila visoke standarde režije igranih, dokumentarnih in glasbeno-plesnih oddaj ter televizijskih filmov za vse prihodnje generacije režiserk in režiserjev,« so med drugim napisali v obrazložitvi.
Od igralke do režiserke
Začela je kot igralka. Doštudirala je igro na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani (zdajšnji AGRFT), njeni sošolci so bili Zlatko Šugman,Polde Bibič, Janez Čuk, Alja Tkačev. »Res sem končala igralstvo, a filmska in televizijska scena sta bili med seboj povezani, ni bilo tako kot zdaj, ko ima vsak svoj vrtiček; bolj smo bili enotni, nismo si bili tuji. Vedeli smo za napake in vrednosti drug drugega,« se spominja Marija Šeme. Kot igralka je nastopila v kratkem filmu Deset minut pred dvanajsto (1961) ter v celovečernih filmih Tistega lepega dne (»zanimivo pri tem je, da sama tega filma še vedno nisem videla v celoti, le posamezne sekvence«, se smeje) in Naš avto, oba iz leta 1962. Režiserju Slavku Hrenu je ostala v spominu ravno kot igralka: »Lik begave, prestrašene, obupane, nenačrtovano noseče Zane v Štigličevi očarljivi komediji Tistega lepega dne je bil ob drugih nepozabnih igralcih med najbolj zapomnljivimi.« V osemdesetih jo je potem spoznal tudi v živo na RTV Slovenija, kot že uveljavljeno režiserko.
»Kar zadeva režijo, sem padla v vodo in začela plavati. Nisem imela režijskih ambicij, že kot igralka sem imela svojega dela dovolj,« pove. »V življenju pa so naključja, in to je bilo eno teh.« Za izpopolnjevanje v režiji je prejela štipendijo, s katero je odpotovala v studie Cinecittà v Rim. Pri nas pa je potem najprej delala kot asistentka režije, pri 45 letih pa so ji zaupali prvo režijo, otroško TV-nanizanko Vijavajaringaraja (1967). Pozneje je režirala aktualne oddaje, odmevne serije, najraje je delala televizijske drame, pravi, ena od dram, Ciklamen (1974), se je kot »politično sporna« znašla celo v bunkerju.
Občutek za umetniško
»Delala je za gledalce, da jim posreduje idejno in umetniško sporočilo. Presegala je okvire televizijske obrti, bila je ustvarjalna, domiselna in izvirna, vsaka oddaja ji je pomenila izziv. Njena opažanja so bila iskrena, premišljena in ustvarjalna, kar smo sodelavci vedno sprejemali z zaupanjem,« je povedala Danica Dolinar, dolgoletna urednica plesnega programa na RTV Slovenija, s katero sta skupaj med drugim ustvarili 27-delno serijo Slovenski ljudski plesi, iz katere so bili Slovenski ljudski plesi Prekmurja v Dublinu nagrajeni s prestižno nagrado zlata harfa, ter enajst dokumentarnih plesnih oddaj v seriji Pesem giba.
Za snemanje plesnih oddaj denimo mora imeti režiser izjemen občutek za gib, ki zahteva drugačno postavitev kamere, »a so me kar hitro vpeljali v vse te skrivnosti«, pravi režiserka. »Drugače pa je okrog ene oddaje ali serije širok krog sodelavcev, tako da nikoli ni bilo dovolj časa, da bi se preveč poglabljali v posamezne vsebine. Dobili smo oddajo, morali smo jo posneti in jo do določenega roka končati. To je bil nekakšen krog dogajanj in ustvarjanja. Če imaš ob sebi ekipo, s katero se razumeš, ni treba dosti govoriti med seboj.«
Suverena in vedno pripravljena
Slovela je kot delavna, marljiva, umirjena režiserka, kar je v snemalnem kaosu dragocena vrlina. »Ko greš na snemanje, moraš tja že pripravljen. Vedno sem si vse vnaprej zabeležila, predvidela tudi zadrege in morebitne prekinitve, na vse smo morali biti pripravljeni, zato je bilo to delo kar naporno. Ni me motilo, da so mi kdaj pod noge metali polena, to je v naši stroki kar malce običajno. Ampak sem potem polena postavljala tako, da sem bila z vsakim korakom višje,« je dejala naša prva televizijska režiserka.
Navkljub uspehu v poklicu pa danes pravi, da ji je vedno največ pomenila družina, pokojna mož in sin sta bila zdravnika, hči prof. dr. Dea Baričevič poučuje na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. O materi je povedala: »Njena suverenost na delovnem mestu je bila posledica njene stoodstotne pripravljenosti. Spomnim se, kako je doma pisala snemalne knjige; vsak kader je bil izrisan posebej. Ko je recimo delala muzikal Mož s kolesom, se je tisti naš gramofon ves čas vrtel, ampak je domislila vsak detajl, vsako sekundo. Ko se je začelo snemanje, bodisi čez dan bodisi ponoči, je bila vedno pripravljena. Ker je bila tako odzivna in suverena, so jo sodelavci spoštovali.«