Če ste te dni v času kosila slučajno preklopili na prvi program TV Slovenija, ste zelo verjetno zagledali sprehajajočega losa in zaslišali znamenito uvodno glasbo skladatelja Davida Schwartza. Mešanica orglic, harmonike in tolkal se je v devetdesetih zavrtela v šestih sezonah in 110 epizodah. In kot se rado zgodi v primeru kultnih izdelkov, se producentom sprva ni sanjalo, kaj imajo v rokah. Leta 1990 je bila zato prva sezona umeščena v poletni termin, torej takrat, ko so ljudje zvečine odšli na dopust, vsi drugi TV-hiti pa so počivali. Kako se že reče temu? Vse drugo je televizijska zgodovina.

Nekaj je torej na tem, da jo prvi program od 23. februarja ponuja med delavnikom ob 13.30, a v letu 2021 imamo seveda časovne funkcije. Še dobro. Zgodba o newyorškem zdravniku zelencu, ki mora po študiju na Univerzi Columbia v zakotnem aljaškem mestecu Cicely oddelati svojo šolnino, je do danes zgled tistega, čemur pravimo kvalitetna televizija. »Štiri leta v svinjaku bogu za hrbtom med zahojenimi kmetavzi,« kot se slikovito v prvi epizodi izrazi glavni junak Joel, se namreč iz simpatičnih prigod samosvojih in pogosto bizarnih prebivalcev sestavi v nekaj, kar preseže običajne okvire komičnih dram. »Da posnamete takšen televizijski hit, je najbrž podobno verjetno kot to, da boste odpotovali v vesolje in obkrožili Zemljo,« je ob trideseti obletnici serije dejal Barry Corbin, ki v Severnih obzorjih igra Mauricea, johnwaynovskega mestnega veljaka, ki je bil nekoč astronavt.

»Vse se je sešlo: izbor zasedbe, lokacije, glasbe, preprosto vse,« je igralec razmišljal pred leti, a prav tako kot tisto na površju je zob časa zdržalo tisto, kar ponujajo Severna obzorja v medtekstu, ki sploh v prvi sezoni gradi na konfliktih med modernim in tradicionalnim, ruralnim in mestnim. Malo, vase zaprto ameriško mestece skozi oči ambiciozne pilotke Maggie, pa recimo mladega filmskega navdušenca staroselskega rodu Eda in nevrotičnega, samovšečnega dr. Fleischmana dolbe tematsko izjemno široko. In predvsem prodorno, ko naslavlja vprašanja ohranitve narave, položaja staroselcev, kulturnih razlik, psihologije, medicine, filozofije, religije, rasizma in še česa.

Toda tisto, kar res privzdigne nadaljevanko iz devetdesetih, je enostavno to, da svojih likov in rahlo čudaškega, odbitega vzdušja nikoli ne utopi v temah, ki jih obravnava. To vselej počne subtilno, življenjsko in brez nepotrebne, zaigrane politične korektnosti. Serija je bila z določenimi poudarki edinstvena in napredna. Pred sabo imamo hkrati ljudi, polne človeških napak, ob tem pa ne zmanjka pustolovščine, ki vedno znova najde ovinek, ki nas preseneti. In ko so ameriški mediji pred leti poročali o nadaljevanju in novi sezoni, pričakovanja niso bila zgolj v službi nostalgije. Govorice so sicer poniknile, se je pa leta 2018 šušljalo, da naj bi Rob Morrow znova prevzel vlogo glavnega lika in se zaradi pogreba starega prijatelja vrnil na Aljasko. Škoda, kot boste videli tudi morebitni novi gledalci, se okusa po divjačini človek hitro navadi.