Resda je do velikonočnega ponedeljka še dober mesec, pa vendar so misli naših sogovornikov že usmerjene v ta priljubljeni praznik, ko se ob polni mizi dobrot zbere vsa družina.

V dobri družbi najbližjih

Eva Štravs Podlogar, direktorica Regionalne razvojne agencije Zgornje Gorenjske: »Velika noč je pri nas čas za družinsko srečanje, prijetne pogovore in seveda kulinarične dobrote. Velika noč za mizo združi vsaj tri generacije, izjemoma celo štiri. Zadnjih deset let je družinska tradicija, da se v soboto popoldne dobimo pri nas doma. Jaz poskrbim za velikonočno aranžirano omizje in pripravim praznično vzdušje, spečem kruh (za potico še nisem prišla na vrsto) in sem odgovorna za pijačo. Ker imam zelo rada penino, jo ponudim za veliko noč. Oče je zadolžen za dobro šunko, nariban hren ter hren z jabolki. Svakinja je v našo hišo prinesla tradicijo krajev pod gorami od Krvavca do Storžiča – gorenjsko prato. Tašča je Prekmurka z Goričkega in naredi čudovito orehovo potico. Pirhe delamo v treh gospodinjstvih in jih nato pri večerji z veseljem razstavimo ter pohvalimo ustvarjalce. Nekaj dni prej se usklajujemo glede količin, ali je vse pripravljeno in ali so nabavljene najboljše čim bolj lokalne sestavine. Vedno bolj cenim dobro družbo najbližjih in prijetne trenutke, ki jih preživimo skupaj. Prazniki so čas, ko se tega še bolj zavedam, vendar vem, da je pomembno take trenutke doživljati čim večkrat. Tudi med letom, v večji in manjši družbi. Lani zaradi covida nismo sedeli za isto obloženo mizo. Smo si pa delili dobrote in pohvalili ustvarjalce. Upam, da bo letos velika noč bolj sproščena in da bomo na Bledu že srečevali prve turiste.«

Pisanice so ponos

Toni Gašperič, publicist in humorist: »Pri nas doma smo tradicionalisti in tako kot verjetno večina Slovencev veliko noč doživimo ob pražnje pogrnjeni mizi, na katero moja žena Jana obvezno prinese pečeno ali kuhano šunko, nariban hren, doma pečena kruh in orehovo potico. Pa še druge dobrote pripravi Jana, predvsem za vnukinje Leo, Teo in Neo. Na mizi so obvezno pisanice, ki so ponos naše nežne, tople, lepe, razumevajoče, očarljive, zapeljive, cvetoče, mikavne, skrivnostne in naivno nedolžne Bele krajine, deželice, v katero sem zaljubljen vse življenje, saj je ženskega spola… Smo nekoč fantje poklanjali dekletom pisanice in jim na ta način sporočili, da jih imamo radi. Ne vem, če je še kakšen junak, ki s pisanico obdari in izrazi ljubezen mladenki, ker so menda danes bolj kot pisanice zaželeni diamantni prstani. Na mizi mora biti tudi tekočina – beri metliška črnina ali modra frankinja, da gredo velikonočne dobrote gladko po grlu. In na mizi mora biti šopek spomladanskega cvetja. Obvezno, pravi moja žena Jana! Zato, da imava v najinem domu ob krasotici Kolpi košček prebujene narave.«

V nedeljo sekanje pirhov

Marjanca Trščinar - Antić, motivacijska govornica, NLP master coach: »Velika noč je pozdrav pomladi, dnevi so daljši, bolj sončni in topli in meni je to zelo pomembno. Rojena sem poleti, po horoskopu sem levinja in brez sonca in toplote kar težko živim, zato se res veselim velikonočnih praznikov, ki v sebi nosijo veselje in upanje, zmago svetlobe nad temo, življenja nad smrtjo. Zame je velika noč družinski praznik in tudi ko smo še živeli na Korčuli, smo za velikonočne praznike skoraj vedno prišli v Slovenijo. Vsako leto se po maši dobimo doma pri očetu in mami in oče nam pripravi zajtrk. Mama vedno speče kruh in potico, pripravi pirhe in skuha šunko, doda hren in vse to odnese na žegen. Oče skuha vino in čaj, nareže vse dobrote. Zdaj nas je že veliko, saj ima sestra tri, jaz pa dva otroka, skupaj imava že sedem vnukov, tako da se moramo kar pošteno stisniti, ko se posedemo za mizo. Žal smo morali lani skupni zajtrk zaradi koronavirusa preskočiti, upam pa, da nam bo letos oče pri svojih petinosemdesetih letih spet pripravil slasten velikonočni zajtrk! Ko sta bila otroka majhna, smo pirhe vedno barvali tako, da smo nabrali različne liste in trave, jih lepo zložili na jajčka, ovili in trdno zavezali v culico ter skuhali s čebulnimi olupki. Vsako leto, že od mojega otroštva naprej, smo v nedeljo popoldne sekali pirhe in vesela sem, da se ta tradicija ohranja. V Stopičah, kjer živimo, so člani PGD prvo tekmovanje v sekanju pirhov pripravili že leta 1990. Velika noč mi veliko pomeni tudi zato, ker sem pred 31 leti ravno na velikonočno nedeljo rodila sina. Čedalje bolj se zavedam, kako pomembna je družina, in neizmerno sem hvaležna, da imam še žive starše in že vnuke. Ob skupnih trenutkih pozabim na težave in skrbi in čutim neizmerno srečo, hvaležnost in ljubezen in to bi rada delila z vašimi bralci. Vsem želim vesele praznike in veliko pirhov.«