Ženske pogosteje delajo v sektorjih, ki jih je pandemija najbolj prizadela. Najpomembnejši delavci na »fronti« te pandemije so ženske – mnoge iz rasno in etnično marginaliziranih skupin in na dnu gospodarske lestvice. Ženske so za 24 odstotkov bolj izpostavljene izgubi službe in večjemu izpadu dohodka. Že tako velika razlika v plačah med spoloma se je še povečala, kar velja tudi za zdravstvo.
Neplačana oskrba se je občutno povečala zaradi izolacijskih ukrepov, ki zahtevajo bivanje doma ter zapiranje šol in vrtcev. Na milijone deklet se morda nikoli ne bo vrnilo v šolo. Matere – zlasti samohranilke – se soočajo z akutno stisko in tesnobo. Pandemija je po vsem svetu sprožila vzporedno epidemijo nasilja nad ženskami, kar se izraža v velikem prirastu nasilja v družini, trgovine z ljudmi, spolnih zlorab in otroških porok.
Kljub temu, da ženske pomenijo veliko večino delavcev v zdravstvu, je nedavna študija pokazala, da je samo 3,5 odstotka operativnih skupin za covid-19 imelo izenačeno število moških in žensk. Pri globalnem poročanju o pandemiji je bil le eden izmed petih predstavljenih strokovnih virov ženski. Vse to izključevanje je že samo po sebi izjemno skrb zbujajoče. Svet potrebuje novo spodbudo za okrepitev ženskega vodstva in enakopravnega sodelovanja. Jasno je, da bodo takšni ukrepi koristili vsem.
Odziv na covid-19 je poudaril moč in učinkovitost ženskega vodstva. V zadnjem letu so države z ženskimi voditeljicami imele nižje stopnje prenosa virusa in pogosto so bile bolje pripravljene za okrevanje. Ženske organizacije so zapolnile ključne vrzeli pri zagotavljanju kritičnih storitev in informacij, zlasti na ravni lokalnih skupnosti.
Vsevprek je zaznati več naložb v socialno zaščito in posegov zoper revščino, če vlade vodijo ženske. Ko so ženske v parlamentu, države sprejmejo strožjo politiko glede podnebnih sprememb. Ko ženske sodelujejo pri mirovnih sporazumih, so dogovori trajnejši.
Vendar ženske pomenijo le četrtino nacionalnih zakonodajalcev po vsem svetu, tretjino članov lokalnih vlad in le petino ministrov. Če bo šlo tako naprej, v nacionalnih zakonodajah enakost spolov ne bo dosežena pred letom 2063. Vzpostavitev enake zastopanosti med voditelji vlad lahko traja več kot stoletje. Boljša prihodnost je odvisna od reševanja tega neravnovesja moči. Ženske imajo enako pravico, da odločajo o zadevah, ki vplivajo na njihovo življenje. Ponosen sem, da sem med vodstvom Združenih narodov dosegel enakost med spoloma.
Okrevanje po pandemiji je naša priložnost, da začrtamo novo in enakopravno pot. Programi pomoči morajo biti namenjeni specifično ženskam in dekletom, vključno s povečanim vlaganjem v infrastrukturo za nego in oskrbo. Realno gospodarstvo deluje samo zato, ker ga subvencionira neplačano delo žensk.
Ob okrevanju po krizi moramo začrtati pot do vključujoče, zelene in odporne prihodnosti. Vse voditelje pozivam, naj vzpostavijo šest ključnih gradnikov.
Prvič, s posebnimi ukrepi in kvotami zagotovite enako zastopanost na vseh področjih – od uprav podjetij do parlamentov, od visokošolskega izobraževanja do javnih ustanov.
Drugič, veliko vlagajte v ekonomijo nege in oskrbe in socialno varstvo ter na novo opredelite bruto domači proizvod, da bo delo doma vidno in všteto.
Tretjič, odstranite ovire, ki ženskam onemogočajo popolno vključenost v gospodarstvu, kar obsega dostop do trga dela, premoženjskih pravic, namenskih posojil in naložb.
Četrtič, razveljavite vse diskriminatorne zakone na vseh področjih, od delovnih pravic in pravic do zemljišč do osebnega statusa in zaščite pred nasiljem.
Petič, vsaka država bi morala odrediti načrt odzivanja na izredne razmere za obravnavo nasilja nad ženskami in dekleti ter okrepiti financiranje, politike in politično voljo za odpravo te problematike.
Šestič, spremenite miselnost, ozaveščajte javnost in opozarjajte na sistemsko pristranskost.
Ta svet se lahko znebi generacij zakoreninjene in sistemske diskriminacije. Čas je, da zgradimo enakopravno prihodnost za vse.
António Guterres je generalni sekretar Organizacije združenih narodov (OZN)