Skrivnostno »jezero okostnjakov« Roopkund, na nadmorski višini več kot pet tisoč metrov, ugnezdeno pod strmo pobočje zasnežene gore Trisul v indijski Himalaji, buri duhove že vse od leta 1942, ko je na redni patrulji nanj naletel britanski gorski čuvaj. O okostnjakih okoli ledeniškega jezera in pod debelim ledom se je med lokalnimi prebivalci šušljalo že prej, a tudi številne študije in analize DNK niso dale tehtnih odgovorov na številna vprašanja: čigava so vsa ta okostja, kdaj so ti ljudje umrli in zakaj? Pravzaprav se jih z leti poraja čedalje več.
Gnev boginje, padli vojaki ali nesrečni romarji
Kakšnih 40 metrov široko in okoli tri metre globoko ledeniško jezero je zamrznjeno skoraj vse leto, okostnjaki, bilo naj bi jih od 300 do 800, se na površje prikradejo le redko, ko se led stali. Zaradi nizkih temperatur so zelo dobro ohranjeni, nekaterih kosti se še vedno držijo koščki mesa in kože. Jezero v običajnih časih ravno zaradi svoje mračne, nerazrešene preteklosti privablja ogromno turistov.
Antropologi in znanstveniki kljub desetletjem študij, raziskav in analiz ostajajo zmedeni. Po lokalni legendi naj bi bilo jezero zadnje počivališče kralja Kanauja, njegove noseče žene in služinčadi, ki naj bi v 12. stoletju med romanjem do svetišča Nanda Devi izginili v snežnem viharju. Po ljudskem izročilu, ki se je do danes ohranilo prek pesmi, so prav to boginjo tako zelo razjezili, da je ustvarila točo, trdo kot železo, pod težo katere so umrli vsi v bližini jezera. Po drugi teoriji tod ležijo ostanki indijskih vojakov, ki so v 19. stoletju poskušali vpasti v Tibet, a so naleteli na hud upor, zato so se bili prisiljeni po lastni iznajdljivosti vrniti domov. Na poti so umrli. Najzgodnejše raziskave so kazale, da je bila večina umrlih nadpovprečno visokih, da jih je bila večina srednjih let, nekje od 35 do 40, da med njimi ni bilo otrok, je bilo pa nekaj starejših žena. Vsi naj bi bili dokaj zdravi. Skupna točka vsem tem teorijam je bila, da so kosti ostanki ene skupine, ki je na tej točki umrla v nekem nenadnem, strašnem dogodku.
A nič od tega morda ni res, kaže najnovejša, pet let trajajoča študija, v kateri je sodelovalo 28 avtorjev iz šestnajstih indijskih, ameriških in nemških institucij. Genska analiza 38 trupel je pokazala, da nekatera tam ležijo že 1200 let, da so gensko raznolika in da so nekateri od njih umrli kar tisoč let prej in torej ni šlo za enkraten dogodek. »Še vedno ni jasno, kaj se je zgodilo, a zagotovo niso vsi umrli naenkrat,« je dopisniku BBC iz Indije povedala Eadaoin Harney, vodja raziskave z univerze Harvard. Za znanstvenike je še bolj kot to zanimivo dejstvo, da ostanki pripadajo trem različnim genskim skupinam, če jih analiziramo po danes živečih etničnih skupinah. Ena skupina gensko ustreza ljudem, ki danes poseljujejo južno Azijo, ti naj bi umrli nekje med 7. in 10. stoletjem, a tudi ne vsi naenkrat. Ostanki pripadnikov drugih dveh genskih skupin naj bi se v jezeru pojavili nekje med 17. in 20. stoletjem, pri enih gre za vzhodnoazijski tip, pri drugih za ljudi, gensko povezane s prebivalci vzhodnega Sredozemlja oziroma še natančneje – grškega otoka Kreta. A to je tudi bolj ali manj vse, kar so potrdili v petih letih.
Več vprašanj kot odgovorov
V genskih raziskavah niso našli nikakršnih bakterijskih patogenov, ki bi pokazali na razvoj kakšne usodne bolezni ali dali morebitno razlago katerega od vzrokov smrti. Na »kraju zločina« niso našli nikakršnega orodja, orožja ali kakšnih drugih predmetov za nakup ali prodajo, saj jezero ne leži na trgovski poti, so pa našli nekaj lesenih predmetov, prstane in usnjene sandale, a to niti ne čudi, saj so mimo jezera hodili romarji. A tukaj je nov preobrat – zapisi o romanjih v ta predel segajo le do 19. stoletja, je pa seveda možno, da so do lokalnih templjev hodili že mnogo prej. »Še vedno iščemo odgovore na številna vprašanja,« pravi raziskovalec Harney. Denimo, kako so ljudje iz Sredozemlja pristali visoko v Himalaji, zakaj bi Evropejci sploh hodili na hindujsko romanje, ali je dejansko šlo za skupino ljudi s koreninami v Sredozemlju, ki pa so že dolgo živeli na tem območju.
Novinar Douglas Preston se je s temo pobliže seznanil med pisanjem članka za The New Yorker. Prepričan je, da skrivnostnost ohranja tudi dejstvo, da preteklosti Roopkunde doslej vendarle niso temeljito raziskovali, ključni dejavniki za to pa so bili nestanovitno, pretežno slabo vreme in lokacija na visoki nadmorski višini. Poleg tega se strokovnjaki soočajo še z eno težavo. Jezero leži relativno blizu priljubljene treking poti, kar pomeni, da so sprehajalci in pohodniki v vseh teh desetletjih kosti tam prestavljali, v najhujših primerih pa jih kot spominke odnesli s seboj.
