Ko beseda nanese na legendarne stvari ali osebe z bogato zgodovino, takšne, ki so svoje ime gradile skozi leta in desetletja, je jasno, da pri večini vse ni bilo vselej zgolj lepo. Vmes so bila tudi obdobja, ki niso v najlepšem spominu, a vse, kar si je prislužilo omenjen status, je po vsakem padcu našlo pot nazaj na vrh. Ne nazadnje to velja tudi za tiste avtomobile, ki so bili ali so še vedno z različnimi generacijami prisotni več desetletij in jih pojmujemo kot legendarne, dasiravno vse generacije niso bile enako dobre ali enako uspešne.
A kot omenjeno, to velja za večino. Ne pa za vse. Vmes se najdejo tudi izjeme, takšni, ki so bili vselej pri vrhu ali na njem. Mednje bi lahko šteli tudi Mercedesove avtomobile SL, katerih celo serijo od leta 1954 do danes, kot tudi vsako generacijo posebej, lahko pojmujemo za legendarno. Spomnimo se samo prvega, 300 SL »gullwing«, pa druge generacije s snemljivo trdo streho in njeno konkavno linijo, zaradi česar se je je prijel vzdevek pagoda… No, tretja generacija, od začetka izdelave katere letos mineva 50 let, s kodnim imenom R 107, pa se je v zgodovino med drugim vpisala kot druga najdaljša serija po času proizvodnje v zgodovini znamke, takoj za razredom G. Izdelovali so jo namreč vse do leta 1989, torej 18 let.
Kaj lahko bi bil »targa«
Odločitev, da bo predhodnik, priljubljena pagoda, dobil naslednika, je upravni odbor Mercedesa po intenzivnih debatah sprejel 18. junija 1968. Pri čemer niti ni bilo vprašljivo, ali bo naslednik zapeljal na ceste, temveč bolj, kakšne vrste bo. Oziroma natančneje – kakšno streho bo imel. Predlogi so šli namreč v smer, da bi morali poseči po tako imenovani različici »targa«, pri kateri je snemljiva le manjša strešna panela, zadnje steklo in lok pa sta fiksna. Torej nekakšen polkabriolet. Avtomobili povsem »zgoraj brez« so bili namreč takrat predvsem v ZDA udeleženi v številnih prometnih nesrečah s smrtnimi izidi, zaradi česar je v zraku visela grožnja, da odprtih avtomobilov tam ne bodo več homologirali, ZDA pa so bile za SL zelo pomemben trg. A naposled so se vendarle odločili ohraniti tradicijo in SL je v osnovi ostal odprti dvosedežni avtomobil s premično platneno streho in dodatno snemljivo trdo, ki se jo je v celoti odstranilo in shranilo, denimo v garaži.
Največ zaslug za takšno odločitev gre vodji razvoja Hansu Scherenbergu, ki se je za odprto različico boril z vsemi močmi. »SL mi je prinesel ogromno zadovoljstva, a me stal tudi veliko živcev. Odločitev nikakor ni bila lahka, z njo pa je name padla še dodatna odgovornost,« je strnil dogajanje na odločilnem sestanku. Novi SL je kmalu za tem dobil tudi produkcijsko ime R 107, pri čemer je črka R predstavljala okrajšavo za roadster – to je bilo pri SL prvič, da so avto interno poimenovali tako in ne več s črko W (Wagen) kot pri predhodnikih. Glavna skrb je bila varnost, ki so ji ogromno pozornosti namenili že med razvojem in z različnimi prijemi, kot je bil denimo ojačan okvir vetrobranskega stekla, ki je bilo za dodatno trdnost ob tem močneje in globlje pritrjeno v okvir, dosegli, da se je na testih, pri katerih so avto z višine obrnjenega spustili na tla, kar je simuliralo nesrečo s prevračanjem, zelo izkazal. Kasneje, v letih 1980 in 1982, pa so mu namenili tudi sistem ABS in zračne blazine.
Prvič z osemvaljnikom
Zaradi omenjenega je bil znova zelo uspešen tudi v ZDA, kjer je prodaja cvetela, sicer pa je bil R 107 prvi SL, ki so mu namenili osemvaljni motor. Takšnega je imel tudi ob prihodu na trg spomladi 1971, šlo je za 3,5-litrski primerek s 147 kilovati (200 konji) moči, ki ga je premogel 350 SL, nato pa so mu v celotni proizvodni dobi namenili še številne druge, ob osemvaljnih tudi šestvaljne. Prostornina vseh je segala od 2,8 do 5,6 litra, moč od 116 do 177 kW (158 do 240 KM), so pa bili pri tem različni na voljo v Evropi in ZDA. A pohvale si je prislužil povsod. »Vzmetenje poskrbi za izjemno udobje, ki je na ravni limuzin, in zdi se, da je to glavna odlika 350 SL. Pri nizkih in visokih hitrostih odlično absorbira večje cestne nepravilnosti, manjše pa požira s tako lahkoto, da jih ne občutite niti na zelo slabih cestah,« so že leta 1971 zapisali v nemškem Auto Motor und Sportu, v ameriškem Road & Track pa so 15 let kasneje, ko je bil na cestah že prenovljen, različico 560 SL primerjali s cadillacom allantejem in menili: »Legendarna kakovost mercedesa je njegov glavni adut. Čeprav je bolj luksuzen, ji cadillac ne more slediti.«
Omenimo še, da je skoraj vzporedno s SL R 107 nastala tudi kupejevska različica SLC z oznako C 107 (C za coupe). Na ceste je zapeljala pol leta kasneje, izdelovali pa so jo do leta 1981. Da je bila bolj postranskega pomena, pove podatek, da so od skupno 300.175 narejenih primerkov obeh izdelali le 62.888 SLC in kar 237.287 SL.