pišem v skrbi za svojo mamo in še za tisoče drugih mam in očetov, ki ta hip preživljajo najtežji čas svojega življenja v domovih za starejše. Težje jim je bilo verjetno edino med drugo svetovno vojno. Razmišljam, kako bi dosegli, da bi jim dneve, ki so še pred njimi, izboljšali, kako bi jim vrnili veselje do življenja. Država jim je s svojimi neprimernimi postopki v letu korone povzročila hudo krivico, ostali so brez osnovnih človekovih pravic. Tudi domovi so se odzvali zelo površno, nedosledno, panično, vzeli so jim dostojanstvo in jih zaprli v sobe. Več mesecev so bili obsojeni samo na menjavo plenic, hrano, sedenje ali ležanje. Nobene družbe, nobene fizioterapije, nobenih obiskov, samo tišina.
Razumem izredno stanje, ampak to so vendar naši predniki, to so ljudje, ki so vsem nam omogočili, da sploh smo. Človeku se zmeša. Ljudem so tujci praktično vzeli življenje in odločali o tem, kaj komu pripada. Tudi sezname, kdo je goden za smrt, so delali. Sila kola lomi, pravijo, ampak, spoštovani predsednik, to je genocid nad starejšimi državljani.
Ko danes vidimo te shirane sirote, se lahko utrne solza. Ali smo res tako krvoločni in vase zaverovani? Marsikdo je v zadnjem letu opešal in je samo še senca sebe, marsikdo je za vedno odšel. Šokantno je pogledati človeka, ki je bil pred letom dni vesel, klepetav, zadovoljen z življenjem, kako danes nemo sedi in gleda tja v en dan. Nekateri ljudje imajo danes samo še polovico teže, videti so kot iz taborišča in sram me je. Tudi moja mama je v tej nesrečni druščini. Treba bi bilo malo več volje z naše strani in uspeh bi bil zagotovljen. Mogoče bi vas pot lahko zanesla v kakšen dom, na obisk oddelka, kjer bivajo osebe z demenco, saj bi edino tam dobili popoln vtis, da ni vse zlato, kar se sveti, in da je bistvo očem skrito. Takrat bi razumeli stisko vseh nas, ki trpimo skupaj s svojci.
Mogoče niste pravi naslov za vse te podrobnosti, ste pa naš predsednik, na katerega računamo, posebno ko smo v stiski. Želim si, da bi z vso empatijo in pripravljenostjo prebrali moje pismo, da bi se zavzeli za prizadete ljudi, ki niso krivi za to, kar se jim dogaja. Najlažje je delati prav.
Silvija Novak, Ljubljana