Že pet mesecev lahko beremo, da so mladostniki občutljiva in ranljiva skupina, ki jo je družba v skrbi za starejše prezrla in dobesedno žrtvovala. Gospa ministrica pa nič. Kisli nasmehi in obljube, da se trudijo po najboljših močeh.

Lahko smo prebrali, da so drugje po svetu šole zapirali zadnje in odpirali prve. Gospa ministrica pa nič. Pouk je potekal naravnost fantastično.

Lahko smo brali pozive zaskrbljenih učiteljev. Nekateri otroci so obmolknili. S številnimi so izgubljali stik. Gospa ministrica pa nič.

Lahko smo prebrali, da so dijaki prevzeli pobudo in začeli opravljati delo, ki bi ga morala opraviti ministrica. Prevzeli so odgovornost zase, za nas in za bodočnost družbe. Zahtevali so znanje, za njihovo in našo prihodnost. A zdi se, da ministrice same ni posebej zmotilo dejstvo, da je mladina opravljala njeno delo. Domnevam, da je kljub neopravljenemu delu mirno pobasala plačo. In malce zlobno ugibam, da je s svojim nedelovanjem nemara celo kršila določila iz svoje pogodbe.

Lahko smo prebrali, da so mladino, ki je zahtevala eno svojih temeljnih pravic, oglobili. Gospa ministrica pa nič. Vsaj zdelo se je tako. A ni tako. Zdaj se je gospa ministrica s svojo arogantno izjavo javno odpovedala nazivu »gospa«. Očitno se ne zaveda, da so mladinci prejeli kazen, ker neka ministrica ni opravljala svojega dela. Pozivam jo, naj sledi svojim lastnim besedam: naj prevzame odgovornost in prizna, da ni opravljala dela in nalog ministrice za šolstvo, ter naj se pobere, kamor koli hoče. Ministrica za šolstvo, ki glasno podpira antiintelektualizem in ne pozna pomena besede odgovornost, zagotovo ne sodi niti na ministrstvo za šolstvo niti v predavalnico. Jaz je imam vsekakor dovolj.

Cene Fišer, Ljubljana