O samoupravljanju se danes malo govori, čeprav je šlo za družbeni eksperiment. Le Kitajci ga ne podcenjujejo, saj so nekatere njegove izkušnje koristno uporabili. Zato je pohvalno, da je Tajnikar svoje poglede na samoupravljanje javno predstavil. To je storil, kot je zapisal, tudi v spodbudo še drugim, da svojih izkušenj s samoupravljanjem ne prepustijo pozabi. Eden teh, ki so mu prisluhnili, sem tudi pisec teh vrstic.
Najprej naj povem, da sem se s samoupravljanjem srečeval drugače kot Tajnikar. On ga je proučeval kot univerzitetni učitelj, jaz pa sem ga praktično doživljal kot član vodstvene ekipe v treh večjih podjetjih, nazadnje in po letih najdlje v poslovnem sistemu Slovenske železarne.
Samoupravni sistem je imel naslednje značilnosti: dopuščal je le eno politično stranko, to je stranko komunistov; uveljavil je tržni sistem s pomembno omejitvijo, da finančnega trga ni razvil; namesto privatne lastnine nad proizvodnimi sredstvi (izjema so bili obrtniki, kmetje in še kdo) je uveljavil »družbeno« lastnino; vsebina slednje je bila predvsem v tem, da so podjetja upravljali zaposleni oziroma njihovi delavski sveti, z omejitvijo, da so morali pri odločanju o ključnih kadrovskih in razvojnih odločitvah upoštevati tudi mnenje družbenopolitičnih skupnosti. Po mojih izkušnjah je ta model dobro deloval predvsem zato, ker so bili ključni upravljalci, torej zaposleni in politične oblasti, ki so bili zainteresirani za to, da imajo podjetja učinkovita vodstva, saj je bilo to najboljše jamstvo za njihovo uspešno poslovanje; le uspešna podjetja so namreč zaposlenim zagotavljala varno zaposlitev in primerne plače, politiki pa uspešno izvajanje njihovih pristojnosti.
Samoupravljanje je torej poznalo mehanizem, ki je odločilno pripomogel k temu, da so bila podjetja v povprečju dobro vodena. Dobremu vodstvu, ki tudi korupciji ni smelo biti naklonjeno, so zato delavski sveti brez večjih omejitev prepuščali upravljanje podjetij, seveda le, dokler so bila poslovno in razvojno uspešna. Podjetja so bila zato v Sloveniji v povprečju dobro vodena, kar se je odrazilo tudi v njeni razvojni uspešnosti. Naj to mnenje podprem z nekaj podatki. Leta 1960 – takrat je po mojem mnenju tržno delujoče samoupravljanje začelo resneje delovati – je bilo razmerje med BDP na prebivalca v Sloveniji in sosednji Avstriji 1 proti 2,56, v naslednjih dvajsetih letih, to je do leta 1980, se je skrčilo na 1 proti 1,85, do leta 2000 se je ponovno povečalo na 1 proti 2,26 , leta 2019 pa je znašalo 1 proti 1,95. Po BDP na prebivalca smo torej v primerjavi z Avstrijo približno tam, kjer smo že bili leta 1980.
Pokopalo ga je breme velikih dolgov
Gornje podatke je primerno še nekoliko pojasniti. Samoupravljanje je bilo namreč res uspešno le dve desetletji, to je v letih od 1960 do 1980, in še to daleč najbolj v Sloveniji. Po letu 1980 pa je Jugoslavija zašla v ekonomsko krizo, ki je ni uspela obvladati, in ta je bila tudi med pomembnimi razlogi za njen razpad v devetdesetih letih. Krizo je povzročilo brezglavo zadolževanje republik v tujini, ki ga je dopuščala nova ustava iz leta 1974. Po njenem sprejetju se je namreč zunanji dolg države do leta 1980 trikratno povečal, sočasno pa so se povečale tudi obrestne mere na te dolgove, od 7,5 odstotka v letu 1975 na 18,5 odstotka v letu 1981. Pod bremenom teh dolgov je jugoslovansko gospodarstvo po letu 1980 dobesedno ohromelo in v takih razmerah tudi samoupravljanje ni več normalno delovalo. Nemalo zaslug za tako njegovo usodo ima nedvomno tuji finančni kapital, ki je neučinkovito denarno politiko Jugoslavije znal dobro izkoristiti za to, da je državo in njen očitno učinkovit družbeni sistem spravil na kolena.
Ko danes še omenjamo samoupravljanje, se ga večina spominja tako, kot ga je doživljala po letu 1980. Taka njegova predstava je seveda popačena. Ta sistem je namreč imel značilnosti, zaradi katerih je bil v normalnih tržnih razmerah učinkovit, in vzdrži primerjave s sistemi upravljanja podjetij, ki danes izstopajo po učinkovitosti. V podporo temu mnenju si bom dovolil primerjavo med upravljanjem dveh večjih podjetij, enega iz današnje Nemčije in slovenskega iz samoupravnih časov. V obeh primerih je (bila) uspešnost podjetja najbolj odvisna od njegovega vodstva, izbor vodstva in njegov nadzor pa sta osrednji nalogi organa upravljanja podjetja. V samoupravnem podjetju je bil to delavski svet, ki je pri teh odločitvah praviloma prisluhnil tudi nosilcem splošnih interesov, to je politiki. V večjem nemškem podjetju o vodstvu danes odloča številen, tudi do 20-članski nadzorni svet, od teh pa polovica članov zastopa interese zaposlenih in od podjetja neodvisnih sindikatov, preostali pa interese lastnikov. Razlika med obema sistemoma je torej predvsem v tem, da o vodstvu nemškega podjetja soodločajo tudi njegovi zunanji lastniki, vendar je njihova moč odločanja omejena z enako močjo nosilcev interesov dela.
Vodstvo samoupravnega podjetja je imelo tudi sicer dovolj možnosti za uvajanje upravljalskih in organizacijskih rešitev, ki jih pozna kapitalizem in podpirajo poslovno uspešnost. Naj iz lastnih izkušenj navedem eno od takih »inovacij«. Odločitev, da se tri slovenske železarne (Jesenice, Ravne, Štore) združijo v poslovni sistem (SOZD), je sprejela politika. Da bi ta združba – v njej sem se leta 1971 tudi sam zaposlil – dejansko zaživela kot poslovni sistem, so se tri železarne preko združenega podjetja tudi kapitalsko povezale; tako so postale ekonomsko soodvisne, kar je krepilo njihov interes po sodelovanju, to pa je vsem prinašalo koristi. Šlo je torej za povezave, ki jih pozna kapitalizem in so se kot koristne potrdile tudi v samoupravnem sistemu, politika pa jim ni nasprotovala.
Upravljalska neučinkovitost koruptivnega sistema
Še na kratko o prehodu iz samoupravnega sistema v kapitalizem. O tem je v svojem članku veliko povedal Tajnikar. Sam sem spričo svoje zaposlitve v Slovenskih železarnah ta prehod doživljal drugače, kot ga je zaznaval on. Predvsem ne gre prezreti, da je zaradi gospodarske krize po letu 1980 vloga samoupravljanja vse bolj pešala, v podjetjih pa se je krepila upravljalska moč njihovih vodstvenih struktur. Ko je leta 1990 Jugoslavija samoupravljanje tudi formalno odpravila, te spremembe v praksi skoraj ni bilo zaznati.
So pa po osamosvojitvi Slovenije vodstva večjih podjetij dobila nove, upoštevanja vredne sogovornike – to je bila nova politična oblast. V železarnah smo tej spričo izkušenj, ki smo jih imeli s kapitalskimi povezavami, ponudili rešitev, po kateri naj bi država postala edina lastnica tega združenega podjetja. Predlog je bil sprejet in smo ga tudi hitro izpeljali. Da gre za lastnico, ki je ne gre podcenjevati, smo kmalu spoznali po tem, ko je zamenjala prvega vodjo železarn. Ker nisem bil član komunistične stranke in so me imeli za »našega«, so za novega vodjo imenovali mene. Pa ne za dolgo. Kmalu so mi namreč predlagali ravnanje, za katerega sem sam ocenil, da je koruptivne narave, in sem ga zato zavrnil. Ta neposlušnost seveda ni ostala brez posledic in po hitrem postopku so zamenjali tudi mene.
To omenjam predvsem zato, ker tako izrazito političnega kadrovanja v prejšnjem enopartijskem sistemu nisem zaznaval. Nekoliko kasneje sem spoznal, da se ta metoda kadrovanja v slovenski demokraciji ne pojavlja le izjemoma, pač pa je sistemske narave in je zelo zaslužna za močno razširjeno korupcijo, ki smo ji priča. Politični sistem, ki tako ravna, upravljalsko seveda ne more biti učinkovit.
Še zaključno mnenje. Imel sem priložnost, da kot član vodstvene ekipe v večjih podjetjih doživljam dva družbena sistema, samoupravnega in z neoliberalizmom posodobljen kapitalizem. Za kapitalizem menim, da je danes v resni sistemski krizi in da ga bo treba temeljito prenoviti, če naj bi bil podobno uspešen, kot je že bil v letih, ko smo v Jugoslaviji imeli samoupravljanje. Pri iskanju poti za to prenovo so nam tudi samoupravne izkušnje lahko koristne. Pred dolžniško krizo, ki je Jugoslavijo doletela po letu 1980, se je namreč samoupravljanje potrjevalo kot ekonomsko učinkovit model upravljanja podjetij, ki je razvijal tudi druge, danes zelo aktualne vsebine. Koristnost preteklih izkušenj pa politika žal rada zavrača, kar je še posebej značilno za šibke, neučinkovite politike.
ANDREJ CETINSKI, Ljubljana
