Bila sem srečna po vsem telesu. Prav čutila sem jo, srečo, kako si kot dobro žganje utira pot. Počasi, postopoma in potem nenadoma se je zgodila tiha eksplozija. Malo sem stisnila zobe, preveč lepo je bilo, da bi moje telo zmoglo spontano sprejeti tak naval dobrega. Morala sem malo zabremzati. Upočasniti pot užitku. Nisem ga več vajena. Sedeli smo pred kavarno, pili kavo in se pogovarjali o tem, kaj vse bomo postorili skupaj takoj, ko bo mogoče dogodke ponovno organizirati in sestavljati v živo mednarodne projekte. Najbolj normalna situacija prejšnjega življenja je bila nenadoma vir silne sreče. Skoraj me je odneslo v mentalne višave nirvane in kar čutila sem, kako je tretje oko izskočilo in se hkrati upiralo soncu. Čista blaženost, vam rečem. Malček pretiravam in namenoma patetiziram, da vas le prepričam o tem trenutku ugodja.
Bile smo na sestanku čez mejo z vsemi potrebnimi papirji vred. Prav razočarana sem bila nad tem, da je bil mejni prehod mrtva cona. Nikjer nobenega. Kje je zdaj ta ...
