Učitelj v primežu epidemije: Samo še dva ovinka

»A je še daleč?« Ena najbolj podlih fint, s katero so nas poskušali motivirati v otroštvu, je bil vsakokraten bliskovit odgovor »samo še dva ovinka«. Le kaj je odraslim, da vedno odgovorijo isto traparijo, smo se spraševali, saj že v njihovem drugem poskusu nismo več nasedli. To smo jim dali vedeti. »Še dva, itak. Levi in desni. Smešno, haha.« Sopihali smo v že kateri hrib, siti hoje in lačni dobrot iz nahrbtnika, pot se je vlekla v neskončnost. A že davno smo spoznali, da upor ni rešitev. Zato smo pač nergali in hodili, hodili in nergali. In ko so nas četrt stoletja kasneje naši otroci spraševali, ali je še daleč, sta bila pred njimi ista dva bedna ovinka. Le da smo tedaj razumeli razlog za vedno isti bedasti odgovor. Tudi nam se na poti navkreber, tako kot našim staršem, ni vedno ljubilo pogovarjati s svojimi potomci. Dejaven pogovor, torej precej več kot sem ter tja kak zamomljan »aha«, je namreč edina učinkovita vlečnica. Vendar ta ob začetku pubertete crkne. Od tedaj dalje sta le pregovarjanje in nerganje. Najstniška folklora, kaj hočemo. Ko čez deset let taisti nergači ne morejo prehvaliti nedeljskih izletov svoje mladosti, lahko le osuplo obstaneš. Ona dva ovinka sta vendarle vodila k nekemu smiselnemu cilju na vzpenjajoči se spirali življenja. En rod, en obrat, en raztežaj.