Toda totalitarizem je pojem s trojnim pomenom: najprej pomeni dejstvo, tj. totalitarne režime kot zgodovinske realnosti; potem koncept totalitarne države kot prej neznane oblike oblasti in, tretjič, teorijo, ki primerja različne totalitarne režime in določa njihove skupne elemente. Kot dejstvo je totalitarizem prav tako trojen, v 20. stoletju so bili trije (fašizem, nacizem, stalinizem), prav teorije oziroma politološke in filozofske razprave, ki so jih tako izenačevale, kot razlikovale, pa so nazadnje privedle do tega, da je totalitarizem postal edninski, identificiran s komunizmom. Zato je tako dobro prebrati to knjigo Enza Traversa (ki je bila sprva napisana kot predgovor k francoski antologiji Le Totalitarisme. Le XXe siècle en débat, 2001), ki ta razvoj teorij izčrpno in temeljito predstavi ter zgodovinsko interpretira.
Pojem totalitarne države so prvi uporabili italijanski antifašisti, za njimi pa še fašisti, ki so fašizem sami identificirali s totalitarno državo, ta pa zanikuje in odpravlja politični liberalizem; toda ko je fašizem prišel na oblast, so ga podprli vsi stebri italijanskega liberalizma. Tako kot so nacizem v Nemčiji podprli vsi stebri kapitalizma. In Herbert Marcuse, ki je leta 1934 napisal eno prvih razprav o totalitarizmu, je izpostavil prav to: da je prav liberalizem porodil »totalno avtoritarno državo« kot novo različico kapitalizma; podobno je v Franciji trdil Daniel Guérin (Fašizem in veliki kapital, 1936). Idejo o temeljni identičnosti fašizma in komunizma je razvil Franz Borkenau, ki je Rusijo definiral kot »rdeči fašizem« in nacistično Nemčijo kot »rjavi boljševizem«. Ob izbruhu 2. svetovne vojne so totalitarizem bolj ali manj v tem smislu uporabljali tako liberalci in antifašisti kot nekateri marksisti in nekdanji komunisti.
»Zlata doba« ideje totalitarizma je obdobje hladne vojne (1947–1960), ko je ta ideja vse bolj izgubljala kritično funkcijo, ki jo je zlasti v 30. letih imela do obstoječih režimov, in pridobivala apologetsko funkcijo za zahodni red: totalitarizem je postal antikomunistično geslo, s katerim se je opisovalo sovražnika »svobodnega sveta«. Po letu 1989 pa je totalitarizem postal sinonim za komunizem. Vseeno pa je vsaj paradoksno, menita pisca spremne besede Maja Breznik in Rastko Močnik, da je po zlomu vzhodnega bloka leta 1989 slavil prav liberalizem, ki je nekaj desetletij prej prispeval k nastanku fašizmov.
Danes, ko ni več totalitarnih režimov, se pa porajajo avtoritarni, bi neko varianto tega »paradoksa« lahko našli tudi v Sloveniji, denimo v obliki kolaboracije liberalnih strank z avtoritarno.
