Stanje v ekvadorskih zaporih je kritično in pogosto prihaja do uporov kaznjencev, sploh zadnji dve leti. Izbruh nasilja prejšnji torek pa je presegel vse meje, pravi Edmundo Moncayo, direktor ekvadorske uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (SNAI). Po navedbah tamkajšnjih medijev je šlo za najhujši spopad v zgodovini. Izbruhnil je sočasno v treh največjih zaporih v Guayaquilu, Cuenci in Latacungi. V njih je na prestajanju kazni približno 70 odstotkov od skupno 38.000 zapornikov v državi.

Gre za serijske spopade med zaprtimi člani sovražnih zločinskih tolp, ki se bojujeta za prevlado v trgovini z mamili, v kateri ekvadorske tolpe delujejo kot posredni člen v verigi dobave droge iz Kolumbije na trge ZDA in Evrope. Bojujejo pa se tudi za nadzor v zaporih, od koder zlahka vodijo svoje posle zunaj zaporniških zidov. V torek zjutraj je skupina več zavezniških tolp prevzela nadzor nad tremi ekvadorskimi zapori. Spravila se je nad člane vodilne tolpe Los Choneros, katere vodja Jose Luis Zambrano je bil ubit decembra lani v nakupovalnem središču v letovišču Manta na pacifiški obali. Njegov umor je sprožil obračun med zaporniki, končalo pa se je z izidom 11 ubitih in sedem ranjenih kaznjencev.

Silovito in kruto

Ekvadorski časnik El Comercio je v petkovi izdaji poročal, da je bil torkov spopad silovit in krut: »Pretepali so se, morili, razkosavali trupla in jih zažigali.« To je razvidno tudi s posnetkov nazornih kamer. Obglavljenih je bilo vsaj 18 trupel, nekatera so bila obešena. Na posnetkih je menda videti, da so pazniki ob izbruhu spopadov pobegnili, intervencijske enote policije in vojske pa so se pojavile šele po koncu morije. Umorjenih je bilo 79 kaznjencev, 20 jih je huje ranjenih. Ekvadorsko tožilstvo je objavilo fotografijo 50 kosov orožja, zaseženega v zaporu v Guayaquilu, svojci umorjenih v Cuenci pa zatrjujejo, da so imeli zaporniki celo motorne žage. Ponoči je iz zapora v Guayaquilu poskušalo pobegniti 12 kaznjencev, čez dan pa so se pojavljali novi obračuni med tolpami, a sta jih policija in vojska obvladali.

Tovrstni izbruhi nasilja v zaporih kažejo, da je s sistemom izvrševanja kazenskih sankcij v Ekvadorju pa tudi drugod v Latinski Ameriki nekaj hudo narobe. Poleg podkupljivosti funkcionarjev in neučinkovitosti pravosodja sta med dejavniki tudi pomanjkanje denarja za opravljanje nadzora in odsotnost rehabilitacijskih programov za vključevanje kaznjencev po prestani kazni v družbo. Eden največjih problemov, s katerimi se soočajo domala vse latinskoameriške države, so prenapolnjeni zapori. Na Haitiju so zaporniške zmogljivosti presežene za 454 odstotkov, v Gvatemali za 372, v Kolumbiji za 150, v Ekvadorju pa za 133 odstotkov.

Brez hrane, vode, oblačil…

Od leta 2017 do 2020 se je v Ekvadorju letni proračun za SNAI skrčil s 153,1 milijona dolarjev na 91 milijonov, kar komaj zadostuje za plače paznikov in prehrano kaznjencev. V ekvadorskih zaporih pride na enega paznika 27 kaznjencev, medtem ko je priporočeno razmerje ZN deset kaznjencev na paznika. Z oblačili, obutvijo in higienskimi potrebščinami, deloma tudi s hrano, zapornike oskrbujejo njihovi bližnji ali člani njihovih tolp, ti jim to tudi zaračunavajo. Po podatkih mednarodnih organizacij za človekove pravice v Braziliji kar 55,5 odstotka zapornikov nima dostopa do pitne vode in zdravstvene oskrbe, v Argentini 75 odstotkov kaznjencev trpi lakoto, v Mehiki morajo svojci plačati, da lahko zaprtim družinskim članom dostavijo hrano, oblačila in celo posteljnino. Vse to so poleg nasilja razlogi za pogoste spopade in upore v latinskoameriških zaporih, ki običajno terjajo visok krvni davek.

Upor zaradi pomanjkanja hrane in drugih problemov v venezuelskem zaporu Los Llanos maja lani, ki so ga varnostne sile nasilno zatrle, je terjal več kot 50 mrtvih in prek 70 ranjenih. V Kolumbiji je aprila letos policija zatrla upor v zaporu v Bogoti in pri tem ubila 23 zapornikov, 90 jih je bilo ranjenih, mesec dni zatem so pazniki v perujskih zaporih ubili devet in ranili 67 zapornikov, podobno bi lahko naštevali za Mehiko, Bolivijo, Argentino, Salvador. Skratka, ljudje, ki jim je bila odvzeta osebna svoboda, na seznamu prioritet latinskoameriških vlad nimajo mesta, niti v boju proti pandemiji.