Ne morem in ne smem zanikati, da protestiram proti tej vladi. Da imam politično mnenje in svoj političen cilj. Da poskušam ta cilj doseči. Pravica do političnega mnenja in do izražanja tega mnenja, do poskusov doseganja nekega političnega cilja, je sam temelj naše družbe. Je temelj, ki tej družbi daje dinamiko, možnost spremembe in s tem možnost napredka.

Seveda mi to nalaga tudi dolžnost, da svoje politično mnenje izražam odgovorno. V kontekstu epidemije mi ta dolžnost nalaga varno ravnanje do sebe in drugih. In to sem med svojim protestom upošteval. Nisem se zadrževal, ampak sem se sprehajal z varnostno razdaljo do drugih in z masko. Politično sem torej deloval v mnogo bolj varnem okolju, kot je delovno mesto ali šola. Torej težko verjamem, da sem obtožen zaradi ogrožanja javnega zdravja. Zakaj uporabljamo epidemijo za preganjanje protestnikov in hkrati dopuščamo delo v nevarnih razmerah?

V proizvodnji dela od doma ni, hkrati skoraj vsak teden slišimo poročanja o neprimernih razmerah dela. Zakaj ni vlada poskusila omejiti epidemije na delovnih mestih? To so storile nekatere druge države in se s tem ali povsem ali vsaj deloma izognile drugemu valu.

Zakaj dopuščamo dolge vrste za testiranja? Se mar v vrsti ne širijo virusi? Ali pa dolge vrste pred trgovinami? Zakaj niso policisti, ki so me popisali, bili dolžni vzdrževati varnostne razdalje?

S stališča omejevanja epidemije si tega ne znam razložiti. Če pa ukrepe analiziram kot ukrepe vlade, ki se poskuša znebiti vsakršne opozicije, pa si jih žal lahko razložim. Priča sem bil stalnim obstrukcijam s strani vlade v parlamentu. Razpihovanju sovraštva v javnosti, tako v medijih (kot do medijev) kot na spletu. Sovraštva tako do manjšin, migrantov kot do ljudi z drugačno politično vizijo. Priča sem bil porastu skrajno desnih skupin. Nenavadno mi je, da te niso bile preganjane na takšen način. Nenavadno mi je, da so bili kaznovani taksisti v lastnih vozilih med protestom.

Priča sem bil tudi privilegijem političnih elit. Medtem ko propadajo gostinci, je gospod minister Počivalšek užival na poslovnem sestanku v lokalu. Medtem ko je naše vsakdanje gibanje omejevano, sem moral poslušati o gospodu ministru Hojsu na hrvaški meji.

So to dejanja ljudi, ki poskušajo omejiti širjenje bolezni? Ali so to morda jasni znaki, da pravila veljajo za rajo in opozicijo, ne pa za vlado?

Vsi ti pomisleki v meni vzbujajo sum. Sum, da nisem obtožen prekrška proti javnemu zdravju, a da sem obtožen političnega delovanja. In zato me skrbi, da se vlada z epidemijo ne spopada dovolj zavzeto. Da ji je prioriteta obračunavanje s kritiko.

Ta sum mi je še potrdila izjava predstavnika policije, da je zbiranje do 10 ljudi dovoljeno, razen z namenom protesta. Če je moj sum utemeljen, ne morem več razumeti demokracije, v kateri živim. Ne razumem, kako smo lahko prišli do tega v družbi, ki jo ljubim. Vse moje politično delovanje je namreč posvečeno njej. Ta pregon si zato lahko razlagam le kot napad vlade nanjo.

Skratka, ne morem požreti polovičke. Priznam, da imam politično mnenje. Ne morem pa priznati, da nisem ravnal varno. Zato sem vložil to zahtevo za sodno varstvo. Ne ker nisem protestiral, ampak zato, ker mislim, da nisem preganjan zaradi ogrožanja javnega zdravja, ampak ker sem kritičen.

Menim, da odlok o omejitvi gibanja in zbiranja stoji na zelo trhlih tleh, saj vlada ni opravila presoje sorazmernosti ukrepa. Ustavno sodišče je jasno povedalo, da je treba opraviti presojo sorazmernosti ukrepov, ki zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni posegajo v svobodo gibanja.

Menim tudi, da vlada namerno sprejema takšne zakone. Njihov namen ni obramba pred epidemijo, niti iskanje pravice. Namen je zgolj zastraševanje vsakršne, ni važno kako varne, opozicije.

Zato upam, da bo sodišče jasno pokazalo, da je še upanje za temelje naše družbe. Ampak tudi če tega ne bo, nam bo vsem v vsakem primeru sodila zgodovina.

Matija Sirk, Ljubljana