Ljudmila Novak v intervjuju za Nedeljski dnevnik: Ukinila bi vse lažne tviter profile

»Na vsaki funkciji sem se ogromno naučila. Povsod je bilo najprej težko, ko spoznaš stvari, pa vidiš nove možnosti in priložnosti,« pravi Novakova. Dodaja, da se ji je politika bolj ko ne zgodila, saj si ni nikoli želela posebnih političnih funkcij. Meni, da bi v politiki moralo biti več žensk, saj te delujejo bolj povezovalno. Bila je proti temu, da bi njena stranka šla v koalicijo z Janezom Janšo, in je večkrat razočarana, ko vidi, kaj se dogaja v Sloveniji. Zato je zelo hvaležna, da so jo volivci »po božji milosti« poslali v evropski parlament, saj bi se, kot pravi, pri reševanju situacije v Sloveniji še Bog križal in imel težave. Novih političnih ambicij nima, čeprav jo nekateri vidijo kot osebo, ki bi znala povezati Slovenijo.

»Hvaležna sem vsakemu, ki pozitivno oceni moje delo. Nekateri anketam verjamejo, drugi ne. Zanimivo pa je, da se s temi anketami največ ukvarjajo in se jih bojijo ravno tisti, ki trdijo, da te ankete nič ne veljajo. Sama pravim, da so najbolj zanesljiva anketa vedno volitve. Zdi se mi, da ves čas delujem na enak način. To, kar mislim, da je prav, tudi povem, zato posebnih razlogov za to uvrstitev ne vidim. Morda bi se morali prej vprašati, kaj je predsednik takšnega naredil, da so ga tokrat ljudje ocenili slabše.«

»Ravno s tem nekateri povezujejo zadnje ankete. Ampak leta 2017 sem za predsednico države kandidirala z namenom, da okrepimo stranko, saj smo tedaj vsi vedeli, da je aktualni predsednik skoraj nepremagljiv. Kot strankarska kandidatka sem se trudila po najboljših močeh. Po tej kandidaturi sem bila zelo utrujena in morda je bil delno tudi to povod za moj odstop s položaja predsednice stranke. Pozneje se s to mislijo nisem več ukvarjala in se tudi zdaj ne, niti nimam kakšne posebne želje. Navsezadnje sem bila za pet let izvoljena za evropsko poslanko in si želim nadaljevati to delo. Je pa res, da vedno znova dobivam pisma in prošnje posameznikov, naj razmislim o kandidaturi. Obljubila sem, da bom resno razmislila, preden dokončno rečem ne. Za zdaj tudi ne vem, kaj o tem mislijo v stranki, zdi se mi, da so evidentirali tri druge kandidate.«

»Že res, toda te vrednote ne prepovedujejo, da je ženska dejavna v politiki. To je zahtevna naloga, saj se je v politiki zagotovo težje uveljaviti ženskam kot moškim. Po drugi strani bi bilo prav, da bi imeli na vodilnih mestih tudi v politiki čim bolj uravnoteženo sliko. Seveda ni dovolj biti samo ženska, temveč moraš imeti tudi druge kompetence. Sama sem med svojo politično kariero doživela veliko podcenjevanj, od začetka do danes, vendar se na to nisem ozirala. Prav tako nisem nikoli kandidirala zaradi svojih osebnih ambicij, marveč na prošnje ljudi, ki so v meni videli osebo, primerno za neko funkcijo. Ko sem bila izvoljena, sem se vselej zavedala, da moram po svojih najboljših močeh narediti tisto, kar je dobro in prav. Pri tem sem pod noge dobivala polena, sploh tedaj, ko sem bila na nadomestnih volitvah prvič za eno leto izvoljena za županjo Moravč. Na svoji strani nisem imela nobene koalicije, od 14 občinskih svetnikov so bili približno štirje na moji strani, od tega je bil eden iz moje stranke, in še to je bil moj mož. Politično sem bila popolnoma neizkušena, čeprav me je politika vedno zanimala. Z vztrajnostjo in delom, ne oziraje se na vsa ta polena, sem nekako dosegala zastavljene cilje. Potem so tudi tisti prepotentni moški malo obupali in na koncu morali popustiti, ker so pač rezultati govorili sami zase.«

»Najtežje mi je pravzaprav bilo, ko sem postala županja Moravč. Tam sem se največ naučila o politiki, tudi največ živcev mi je verjetno šlo takrat. Ko sem bila nepričakovano izvoljena za evropsko poslanko, sem se spet morala naučiti veliko novega, spremeniti način življenja. Ta funkcija mi je dala neko širino, na Slovenijo in na politiko sem začela gledati drugače. Zelo težko mi je bilo, ko sem postala predsednica stranke. To je bila zelo odgovorna naloga, saj sem se ves čas zavedala, da ne gre le zame, marveč za vso stranko in za vrsto ljudi, ki imajo pričakovanja in želje. To je bil projekt, ki ni bil odvisen samo od mene in ni vplival samo name. Takrat so vsi govorili, da nam ne bo uspelo, a sem vztrajala, kar se nam je potem obrestovalo. Po vrnitvi stranke v parlament sem se počutila razbremenjeno, to je tudi eden najsrečnejših trenutkov na moji politični poti. Najbolj pri srcu pa mi je bila funkcija ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu. To sem opravljala z velikim zanosom in s srcem, ker mi ogromno pomenijo kultura, slovenstvo, domoljubje. To so ljudje čutili in so me sprejeli. Še danes dobivam lepa sporočila, ki kažejo, da so si tisti enoletni mandat zapomnili. Zdaj pa sem res hvaležna, da so me volivci po božji milosti poslali v evropski parlament.«

»V parlamentu so nam predstavili neko raziskavo, kako so podjetja in institucije, kjer je spolna uravnoteženost večja, uspešnejši. O tem sem tudi sama prepričana. Imamo različne sposobnosti in različne poglede, nihče ni bolj pameten zato, ker je moški ali ženska. Če znamo to povezati, to gotovo pripomore k večji uspešnosti podjetja ali organizacije. Enako je v politiki. V skandinavskih državah so moški in ženske zastopani zelo enakovredno, tudi nekaj predsednic vlade imajo. Več bo tega pri nas, več možnosti za napredek bomo imeli. Način življenja v Sloveniji je še vedno takšen, da ženske namenjamo več skrbi družini kot moški. A če ima ženska željo delati v politiki, bo našla možnost za to, vendar naj ne hiti, vse pride ob svojem času. Moji otroci so bili že večji, stari 10, 12 in 14 let, ko sem se začela ukvarjati s politiko. S podporo moža in tašče, s katero smo živeli v skupnem gospodinjstvu, sem si to lahko privoščila. Sicer bi imela zelo slabo vest.«

»Na splošno bi rekla, da si ženske manj želimo teh funkcij. Ko pa se enkrat zanje odločimo, jih želimo čim bolje opravljati. Ženske tudi lažje povežemo neko skupnost, morda tudi zato, ker zaradi vloge v družini opazimo več stvari kot moški. Svojo prednost sem videla v tem, da sem znala vključevati različne ljudi, tudi z različnih političnih polov, da zame nikoli ni bilo odločilno, ali je nekdo levi ali desni, temveč ali želimo skupaj nekaj narediti. Naj parafraziram meni tako ljube besede Nelsona Mandele: Ne borim se za prevlado belcev, ne borim se za prevlado črncev, borim se za to, da bi nekoč skupaj živeli v demokraciji in sožitju in bi vsi imeli enake možnosti. V tej luči se sama ne borim za to, da bi prevladala levica ali desnica, marveč za to, da bi znali živeti skupaj, se spoštovati, kolikor je mogoče, komunicirati na dostojni ravni, argumentirati in potem iskati tisto skupno, kar je dobro za našo domovino. To je moj ideal. Včasih sem se mu mogoče približala, denimo v drugem mandatu v občini Moravče, prav tako v stranki po tistem, ko je bila zelo razdvojena po izpadu iz parlamenta. Če me vprašate, ali je kaj takšnega v Sloveniji mogoče v tem trenutku, pa si mislim, da bi se pri reševanju situacije še Bog križal in imel težave.«

»Potrebovali bi nekega močnega človeka, ki bi znal povezati ljudi. Ampak dokler so močnejši tisti, ki hočejo delitve, ker tako lažje vladajo, imamo kot skupnost manj možnosti. Ta nekdo ne sme biti brez političnih izkušenj, temveč človek, ki je osebnostno tako močan, da bi znal iti čez vse te delitve. O imenih težko govorim, a najbrž bi se lahko našel kdo.«

»Na to, da nam je uspelo krščansko demokracijo vrniti v parlament, sem pri svojem političnem delu najbolj ponosna. Skupaj s člani in sodelavci smo zgradili trdno stranko z identiteto, ki je ljudem vlivala neko zaupanje. Znano je, da sedanji koaliciji nisem bila naklonjena. A vsaka stranka v koaliciji si želi delati čim bolj odgovorno to, za kar je zadolžena. Vem in vidim, da se naši ministri vsak na svojem področju zelo trudijo in da jim ni lahko. Ko predsednik vlade vleče svoje poteze, ki večkrat tudi koalicijskim partnerjem niso všeč, je težko. Ker želi Nova Slovenija delovati konstruktivno, ne destruktivno, marsičesa ne izpostavlja oziroma gre prek tega. Sama lahko bolj neposredno povem, kar si mislim, ker sem zdaj nekoliko stran od vsakodnevne politike in jo vidim drugače. Na evropski ravni se veliko pogovarjamo o demokraciji, kršenju človekovih pravic, svobodi medijev, ki je kršena v nekaterih državah. Moja največja bojazen je, da bi se Slovenija znašla v isti skupini držav, ki jim očitajo takšne stvari. Tega si zagotovo ne želim.«

»Veste, tviti in twitter so včasih za koga lahko tudi past. Seveda ne gre neke osebe ali politike soditi samo po tvitih. Ne želim si tega, da nas tlačijo skupaj z državami, kjer ni demokracije. V Sloveniji demokracija vendarle je, tudi mediji lahko poročate, nihče vam tega ni prepovedal. Se pa dogajajo nekatere stvari, ki bi lahko vodile v drugo smer. To pa je skrb vzbujajoče.«

»Žalosti in skrbi me, da je v Sloveniji takšen način komunikacije vse pogostejši in da se zdi, kot da je to že nekaj normalnega. A to ni normalno, proti temu se moramo boriti. Svoboda govora v demokraciji je v tem, da svoje mnenje poveš na primeren način, če se z nekom strinjaš ali pa ne, in da si pripravljen sprejeti kritiko ter se nanjo odzvati na dostojen način. Vem, da nimam vedno prav, a povem, kar mislim, da je prav. Odzivi pa so pogosto res ostudni. Če se določena stranka pritožuje nad sovražnim govorom do nje, bi se morala pogledati v ogledalo, od kod ta sovražni govor in kje se goji – na obeh skrajnih polih, tako na skrajni levici kot na skrajni desnici. Sama bi prepovedala vse lažne račune na twitterju, ker od tam prihaja največ laži, manipulacij, za katere nihče ne odgovarja. Sama jih največkrat prezrem in grem naprej. Če se nekdo tako izraža, namreč to največ pove o njem, ne o meni.«

»Najbrž ta Kopriva ni najhujši primer. So pa osebe, ki so izrecno zadolžene za več lažnih računov, s pomočjo katerih diskreditirajo vse po vrsti, ki jim niso všeč. Ne vem, s kakšnimi občutki o sebi se ti ljudje zjutraj pogledajo v ogledalo, potem ko so prejšnji dan namerno širili laži in zlo. Bog jim pomagaj in tudi tistim, ki jih k temu napeljujejo. To je način delovanja nekaterih strank. Vsak, ki si upa izreči kakršno koli kritiko, je ožigosan za levičarja, komunajzarja in podobno. Na žalost še vedno preveč ljudi naseda takšnim sporočilom. Predvsem pa nastaja občutek še večje razdeljenosti v družbi, ki nekaterim koristi. Saj poznamo rek: 'Deli in vladaj!'«

»Absolutno podpiram namen takšnega zakona, saj morajo biti stvari jasno določene, brez dvomov, ki omogočajo manipulacije, da se potem ženske obtožuje, češ da so same krive, da se je nekaj zgodilo. Preveč je bilo tega, preveč je bilo molka in zakrivanja takšnih dejanj, kot da so družbeno povsem sprejemljiva.«

»Hvala bogu, da je šla Evropa v skupno nabavo cepiva in vnaprejšnje financiranje raziskav, ki je tudi prispevalo k tako hitremu razvoju cepiva. Evropa tudi zelo sorazmerno glede na število prebivalcev deli do zdaj odobrena cepiva. V Nemčiji so na primer rekli ne tistim, ki so želeli, naj nabavijo dodatne količine cepiva, čeprav bi si ta država to lahko privoščila. Če ne bi ravnali tako, bi to pomenilo razpad Evrope in solidarnosti. Tudi evropska komisija je mogoče naredila kakšne napake pri sklepanju pogodb. Pričakovali so namreč, da bodo tisti proizvajalci, ki so od Evrope dobili denar vnaprej, bolj spoštovali dogovore. Težava je še v tem, da je tokrat znanost prehitela proizvajalce, ki niso imeli dovolj velikih proizvodnih zmogljivosti. Osebno sem zadovoljna tudi s tem, da so šla vsa cepiva, ki so trenutno v uporabi, skozi ustrezne postopke evropske agencije za zdravila EMA. Veseli smo lahko, da se je Evropa tega problema lotila skupaj in solidarno. Samo predstavljajte si, kako in kdaj bi sicer Slovenija ob množici bogatejših držav z boljšimi povezavami sploh prišla na vrsto za cepivo.«

»To se mi zdi pametno, ne pa kakšen bavbav. Zakaj bi denimo nekdo moral delati teste, če je bil že cepljen. Pobuda za evropski cepilni list obstaja, nekateri so ji naklonjeni, drugi opozarjajo na možnost manipulacije in da bodo nekateri zaradi možnosti hitrejšega cepljenja v prednosti. A saj nikoli v življenju nismo vsi enaki. Kdor se ne želi cepiti, prevzema odgovornost in morebitne posledice. Gre pač za osebno odločitev vsakega posameznika.«

»Če komu ne moremo očitati neskrbnega ravnanja, je to brez dvoma minister Janez Cigler Kralj, ki ga dobro poznam, saj je bil vsa leta naš strokovni sodelavec. Je zelo čuteč, prijazen, družinski človek, ki si je res zelo prizadeval za reševanje zapletene situacije. Ob tem sem jezna na ljudi, ki so bili dolgo v vladi in tem resorju, a kljub velikim potrebam od leta 2008 ni bil zgrajen noben nov dom za starejše. Janez Cigler Kralj se je s sodelavci takoj lotil ukrepov za izboljšanje, objavljen je bil razpis za koncesije (doslej za okoli 1280 postelj) in pripravlja se že nov. Težko problematiko so reševali, kolikor je bilo mogoče, čudežev pa niso mogli delati. Slovenija je med državami z največ starejšimi prebivalci, zato bomo morali iskati nove rešitve na tem področju. Na področju skrbi za starejše bo treba zaposliti več ljudi in jih tudi primerno plačati. Vsakdo pa ima pravico kandidirati na razpisih in dobiti denar, če izpolnjuje zahtevane kriterije.«

»Vse države so se na začetku pandemije znašle v težki situaciji. Tudi naša vlada, ki je iskala možnost, kako pomagati. Pri takšnem hitenju lahko pride do nepravilnosti, koliko pa je bilo tega namerno, ne vem, to morajo preiskati pristojne institucije. Določene stvari je ta vlada naredila dobro, s protikoronskimi ukrepi smo recimo dejansko ohranili veliko delovnih mest. Da so se ukrepi iz dneva v dan spreminjali, ni bilo dobro, saj ljudje res niso vedeli, kako in kaj. Želim si, da bi ljudje imeli več zaupanja in da bi jih predstavniki oblasti drugače nagovarjali. Raziskave so pokazale, da so tam, kjer so bile na čelu vlade ženske, imeli ljudje več zaupanja. Ženske smo na neki način bolj vključujoče. Če nekoga odklanjamo že kot osebo ali vsakokrat dvomimo, kaj tiči za nekim ukrepom, je toliko težje zaupati v ukrepe in jih spoštovati.«

»Res si želim napisati knjigo o svoji politični poti, ki je tudi del politične zgodovine. Ponosna sem, da sem pomagala ohraniti krščansko demokracijo v Sloveniji. Ni bilo lahko, imam takšne in drugačne izkušnje, ki bodo morda koga nekoč zanimale. Moj oče je bil kmet in politik, vendar ne zaradi politike same, temveč je delal za moj domači kraj Zgornja Velka, ki je po površini velik kot na primer pol Moravške doline. Oče je bil človek, ki je znal ljudi povezati in jih pridobiti za delovanje v skupno dobro, na primer za elektrifikacijo. Ustanovil je gasilsko društvo, pozneje lovsko družino, igral je v ljudskih igrah, bil je tudi matičar, ustanovil je lokalni odbor krščanskih demokratov in tudi NSi ter še kaj. Pisal je izvrstne govore. 'Če hočete, da bom delal za ljudi, me izvolite, če ne, pa ne,' je odvrnil, ko so mu predlagali včlanitev v komunistično partijo, ki jo je zavrnil. Zame je bila največja dota, ki sem jo lahko dobila od njega, načelnost, da se ne prodaš in podaš v nekaj proti svojemu prepričanju.«

»Upanje moramo vedno imeti, saj nad svojo domovino ne smemo nikoli obupati. Narediti moramo vse, kar je v naši moči, da se stvari spremenijo na bolje. Sama sem že ugotovila, da ne morem spremeniti sveta, lahko pa spremenim svoje dojemanje in svoje ravnanje.«