Festival Dnevi etnografskega filma 2021, ki se začenja danes in se bo končal v soboto, bo ponudil 20 filmov, ki si jih bo mogoče ogledati prek spleta (vimeo.com/showcase/def2021) in brezplačno. Filmi prihajajo z različnih koncev sveta, med njimi pa je tudi slovenski Tobačni spomini, ki ga je med bivanjem v Bolgariji posnela slovenska raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU Manca Filak. Ta že več let deluje na področju vizualne antropologije in je avtorica več mednarodno uspešnih etnografskih in dokumentarnih filmov.
Filmski material je posnela leta 2017 med študijsko izmenjavo v Bolgariji, pripoveduje pa zgodbo o gojenju tobaka med muslimanskimi Pomaki med gorovjema Rila in Rodopi. Na tem območju je v zadnjem obdobju močno upadla pridelava tobaka, predvsem zaradi nizke in negotove odkupne cene suhega tobaka, ter težaškega dela, ki še vedno poteka predvsem ročno. »Vidimo, slišimo in občutimo povezavo ljudi do zemlje, okolice, vasi, tradicije, dela ter vsesplošnih sprememb v družbi,« poudarja Agata Tomažič iz ZRC SAZU.
Raziskovalka Manca Filak pa je tokrat tudi sama sodelovala pri izbiri filmov za letošnji program na festivalu, v katerem je približno polovica filmov dokumentarnih, polovica pa etnografskih. Ampak kot pravi, »globljih razlik med obema žanroma ni smiselno izpostavljati, saj v resnici eden črpa iz drugega. Drugače pa etnografski film prikazuje posamezne življenjske situacije tako, da gledalcem omogočijo svobodnejšo interpretacijo, protagonistom pa dovoljujejo, da močneje posegajo v samo dogajanje v filmu. Medtem ko se pri dokumentarnih filmih zgodbe napajajo iz različnih življenjskih 'presežkov', največkrat emotivnih.«
Urbanizacija za vsako ceno
Med izbranimi filmi je Nova doba, gre za pripoved o prisilnem izseljevanju ruralnega prebivalstva na različnih koncih Kitajske, ki si želi urbanizacijo za vsako ceno. Trdo kmečko življenje je osmišljalo tudi obstoj prebivalcev rečnega otočka na jugu Kitajske, v provinci Guangdong, od koder pa jih oblasti poskušajo pregnati. Pod film se podpisuje argentinsko-francoski režiser Boris Svartzman.
Film Dnevi potem razpreda o konceptu samooskrbe na deželi, za katerega se je odločil inženir Jean-Philippe. V goratem območju Trièves na jugovzhodu Francije njegova družina živi od reje ovac in prodaje organskih vrtnin v svojem pravem malem trajnostnem laboratoriju, sicer pa so si zgradili samozadostno hišo, a jo je leta 2017 požar skoraj povsem opustošil. Da bi jo obudili iz pepela, se vzpostavi edinstvena veriga solidarnosti. Iz DR Kongo prihaja film Kongo kliče, prvenec režiserja Stephana Hilperta; v njem razmišlja o mednarodnih humanitarnih in nevladnih organizacijah, ki si vsaka po svojih močeh prizadevajo pomagati tej afriški državi. Ne poudarja večnih spopadov na tem območju, temveč na deželo pogleda skozi privilegirane oči treh zahodnjakov.
Vrača se tudi estonski režiser Liivo Niglas, stari znanec festivala DEF, tokrat z zanimivim filmom Rešiti jezik. Spremljal je jezikoslovca, ki se je podal v staroselsko skupnost na severu ZDA, katere jezik je močno ogrožen. Vendar to ni pripoved o življenju staroselske skupnosti, temveč o jezikoslovčevih prizadevanjih, ki gredo celo tako daleč, da na koncu ostane edini govorec tega jezika, ki sploh ni njegov materni. Postavlja se vprašanje, kaj pomeni jezik za neko kulturo, sploh če ga ta ne govori. im
