Kot ena najboljših mednarodnih sodnic za žensko športno gimnastiko je Marjeta Kovač poleg več kot 150 mednarodnih tekmovanj trikrat sodila na olimpijskih igrah, enajstkrat na svetovnih in enajstkrat na evropskih prvenstvih. Na športnem, raziskovalnem in izobraževalnem področju deluje že več kot 45 let, za svoje izjemne dosežke pa je nedavno prejela tudi Bloudkovo nagrado za življenjsko delo v športu.

Malce nehvaležno vprašanje za začetek, pa vendar – na kateri svoj sodniški izziv ste najbolj ponosni?

Morda na svoje prve olimpijske igre v Sydneyju, ki so bile ne le prve, ampak tudi zelo vznemirljive. Bila sem vrhovna sodnica na preskoku, kjer pa smo imeli tudi zaplete, ki človeka spravijo v hud stres. Na tekmovanju mnogoboja je bil konj namreč prenizek, kar se je opazilo šele potem, ko sta dve skupini tekmovalk že nastopili in je večina padla. Ko je prišel italijanski trener do mene in mi rekel, da je konj prenizek, sem kar zmrznila in začela razmišljati, ali sem jaz naredila napako. Ves svet me je gledal, ko sem se 'pod sojem žarometov' spraševala, kdo je kriv, kaj je zdaj to… A napako je naredila tehnična komisija mednarodne gimnastične zveze, ki ni ustrezno izmerila konja pred tekmovanjem, jaz pa kot vrhovna sodnica nisem smela komunicirati z njo. Tekmovalkam se je pozneje dovolilo ponoviti vajo, morale so se ponovno prijaviti v računalniški sistem in potem se je zgodilo še to, da jih je v vrsti stalo več, kot jih je bilo prijavljenih, saj je ena od držav pozabila uradno prijaviti svojo tekmovalko. Skratka, bilo je nadvse pestro in te olimpijske igre mi bodo za vedno ostale v spominu.

Na srečo vam pripetljaji, polni adrenalina, niso vzeli poguma. Kako je z enakopravnostjo žensk v trenerskem in sodniškem poklicu?

V ženski športni gimnastiki kot trenerji sodelujejo tako ženske kot moški, čeprav je pri določenih delih treninga, ki so fizično zelo zahtevni in tekmovalke potrebujejo veliko fizične in telesne pomoči, da se naučijo novih prvin, absolutno bolje, da so trenerji moški. Prenašati težo tekmovalke na preskoku ali pri različnih saltih je namreč izredno naporno. Po drugi strani pa sta v delu gimnastike nepogrešljiva žensko oko in žensko razmišljanje. Takšen je denimo estetski del, ki je vezan na gred in parter, kjer je treba ustvariti ustrezno kompozicijo vaje ter dati velik poudarek estetski izvedbi, ustreznemu razmerju med akrobatiko in ritmičnimi vložki. Sicer pa je sodniško delo v gimnastiki izredno zahtevno, pravilnik ima več kot 600 strani, treba je poznati nešteto prvin, biomehaniko… Če želiš biti dober oziroma pravičen sodnik, je treba imeti sodniško kondicijo, kar pomeni ogromno sojenja na različnih ravneh tekmovanj. V to je treba vložiti ogromno časa in truda. Marsikdo ni pripravljen žrtvovati svojega časa, saj tukaj ni denarnega nadomestila kot v nekaterih drugih športnih panogah, kjer je sodniško delo dobro ovrednoteno.

Kar se tiče sodniškega dela v gimnastiki, je dovoljeno, da sodijo tudi moški, vendar jih je izredno malo. V svoji karieri sem sodila zgolj s tremi, štirimi moškimi sodniki, večinoma so prihajali iz Avstralije oziroma t. i. zahodnega sveta. Naj kot zanimivost povem, da se je šele leta 1996 v pravilniku spremenilo sodniško oblačilo. Do takrat je bilo namreč dovoljeno nositi samo krilo in odločevalci pri mednarodni gimnastični zvezi so bili mnenja, da sicer lahko sodijo tudi moški, ampak se morajo obleči v krilo… Sodniška uniforma se je potem spremenila in je postala sestavljena iz hlač ali krila, kar je formalno odprlo vrata moškim sodnikom.

Ste avtorica več kot 1300 strokovnih in znanstvenih gradiv, močan pečat ste pustili tako na raziskovalnem kot pedagoškem področju, še vedno se aktivno ukvarjate s telesnim in gibalnim razvojem otrok ter njihovim življenjskim slogom. Ukrepi ob zajezitvi epidemije so drastično vplivali na njihov gibalni razvoj…

Takoj po tem, ko so se otroci po prvem valu epidemije vrnili v šole, smo v okviru SLOfit, ki je nadgradnja uveljavljenega nacionalnega sistema spremljave telesnega in gibalnega razvoja otrok in mladine – športnovzgojnega kartona, zaprosili osnovnošolske učitelje, naj izmerijo učence (te meritve sicer izvajajo vsako leto med 1. in 20. aprilom). Vedeli smo, da bodo rezultati slabši, da bodo toliko slabši, pa si nismo mislili niti v sanjah. Resnično nas je pretreslo, kako hitro lahko pride do upada, poslabšanja. O tem smo takoj opozorili strokovno javnost in odločevalce ter jim pojasnili, da bomo potrebovali zelo veliko časa in strokovnega dela, da bomo otroke spet spravili v neke normalne tirnice oziroma na raven, do katere smo prišli v naši državi. Slovenija je namreč ena prvih in redkih držav, kjer smo uspeli obrniti trend naraščanja prekomerne teže in debelosti otrok. Pri nas se je to naraščanje ustavilo, seveda pa smo za to potrebovali kar nekaj let oziroma vsaj sedem do deset let sistematičnega pristopa, ki je bil narejen predvsem z intervencijskim programom Zdrav življenjski slog.

Odločevalcem smo tudi povedali, kaj je treba narediti, a imamo zelo malo upanja, da nas slišijo in da bo na sistemski ravni kaj narejeno. Športni učitelji lahko seveda na lokalni ravni in ob pomoči lokalne skupnosti vložijo ogromno truda, da zaženejo zadeve, ampak če k problemu ne bomo pristopili sistemsko, ne bo rezultatov na nacionalni ravni, predvsem pa ne bomo dosegli tistih otrok, ki gibanje najbolj potrebujejo. Kaj je z mladostniki, ne vemo natančno, saj se v pomladanskem obdobju sploh niso vrnili v šole. Jeseni so učitelji izmerili dijake na nekaterih šolah, a je bil njihov upad telesne zmogljivosti še večji kot pri osnovnošolcih.

Poleg zmanjšanja gibalnih sposobnosti in povečanja količine podkožnega maščevja so otroci izgubili tudi navade ukvarjanja s športom.

To je verjetno tisto najhujše. Našli so druge zadovoljitve svojih želja v prostem času, večinoma virtualne, zato bo vrnitev teh otrok v šport ogromen napor – tako s strani športnih društev kot šol in lokalnih skupnosti. To vemo tudi iz nekaterih tujih raziskav. Denimo Angleži že poročajo, da so izgubili približno tretjino otrok, ki so bili prej redno športno dejavni v društvih. Ni jih več, ostajajo doma. Za otroke, ki živijo v družinah, kjer imajo starši posluh za gibanje, se ni treba bati, a imamo žal ogromno populacije, ki je gibalno manj dejavna in živi v nespodbudnem družinskem okolju. Številni nimajo finančnih sredstev, da bi lahko otroke vključili v vodene športne programe in to so otroci in mladostniki, za katere lahko poskrbi samo šola.

Zgolj sprehodi v času omejitev gibanja torej niso bili dovolj?

Pri sodelovanju s kolegi iz tujine smo z vprašalnikom preverjali, koliko se otroci gibajo. Primerjava devetih oziroma desetih držav, vključenih v to raziskavo, je pokazala, da so se naši otroci glede na osebno poročanje gibali največ od vseh. Ključen problem je torej napačno dojemanje. Gibanje teh otrok je bilo očitno premalo intenzivno in je trajalo prekratek čas, da bi pustilo neke resnejše posledice. Gibanje mora biti za otroka naporno, šele tako lahko pride do spremembe. Sprehodi in sprehajanje hišnih ljubljenčkov niso intenziven napor in še zdaleč niso primerljivi s poukom športne vzgoje ali udeležbo v trenažnem procesu.

Je bilo za slabe rezultate morda krivo tudi neustrezno prehranjevanje otrok v času zastoja med domačimi zidovi?

Številni ljudje so se v tem času izrazito orientirali na prehrano in doma kuhali, kar je dobro, a je bila tudi množica tistih, ki jim je prišlo prav, da lahko konzumirajo hitro pripravljeno hrano. Posebej na udaru so bili otroci, saj imajo nekateri uravnoteženo prehrano oziroma topel obrok na voljo samo v šoli.

Torej govorimo o koronageneraciji, še posebej, če se zavedamo, da gresta gibalni in miselni razvoj otrok z roko v roki?

Zagotovo so to otroci, ki bodo imeli težave tako na gibalnem, kot na intelektualnem in socialnem področju. Zadnjih deset let se intenzivno preučuje povezava med gibanjem in učno uspešnostjo in vemo, kako je ta pomembna. Vsako učenje je proces tvorjenja sinaps in oblikovanja nevronskih mrež, to pa je povezano z otipljivimi izkušnjami in gibanjem ter je najbolj intenzivno prav v otroštvu. Gibanje spodbudi prekrvljenost možganov, spodbuja mikrostrukturo možganske beline, ki je ključna za hiter pretok informacij med možganskimi regijami in višjimi kognitivnimi centri, povečuje koncentracijo neurotropina BDNF, ki spodbuja rast možganskih živčnih celic. Upad gibalnega razvoja bo povzročil padec učnih uspehov z več vidikov, ne samo zaradi manjka znanja, ki se ga na daljavo ni dalo posredovati tako učinkovito kot v živo, ampak tudi zato, ker na daljavo ni bilo možno nadzorovati otrok, temveč smo jim lahko nudili zgolj hipno podporo. Pomanjkanje gibanja namreč povzroča tudi manjšo koncentracijo in osredotočenost otrok na vseh področjih, tudi učnem.

Učitelje športne vzgoje torej v prihodnje čaka izredno težko delo?

Zagotovo. Povečale so se razlike med otroki in to zahteva drugačne, bolj individualne, bolj diferencirane pristope do otrok. Spet jih bo treba zmotivirati, da se bodo začeli gibati, da ne bodo obležali pred zasloni, ampak bodo iz virtualne resničnosti prešli v gibanje in sodelovanje. Resda so šole zdaj spet odprte, a morajo učitelji delati prilagojeno. Socializacija, ki je eno temeljnih poslanstev športa, je okrnjena. S kolegico Petro Zaletel ravnokar pripravljava priporočila glede plesa, ki ima izredno pomembno socialno komponento združevanja dveh nasprotnih spolov. Ampak če moraš plesati na dveh metrih razdalje, to umanjka. Skozi ples bomo vseeno razvijali ritmičnost otroka, skladnost in estetiko gibanja, gibanje v prostoru, vendar tisto, kar je ključno – da se gibaš ob glasbi in obenem tesno spremljaš gibanje partnerja, tukaj zaenkrat umanjka. In to je za odraščajoče otroke, predvsem najstnike, nujno potrebno. Prav tako smo omejeni pri igrah z žogo, kjer obrambe in napadi, ki zahtevajo izrazito sodelovanje skupine, ne pridejo do izraza, ker je treba biti narazen.

Druga velika ovira so velike skupine, na kar opozarjate že dolga leta…

Absolutno nemogoče je delati kakovostno z 28 otroki naenkrat. Od prvega do petega razreda, kjer imamo tak normativ, bi zaradi varnosti in organizacijske zahtevnosti pri izpeljavi učnih ur nujno morali imeti manjše skupine oziroma dva učitelja. Naše priporočilo je sodelovanje učitelja športne vzgoje in učitelja razrednega pouka, ki naj delo opravljata skupaj. S tem bi izrazito povečali kakovost dela pri najmlajših, kjer se gradi temelje, ki so nenadomestljivi. Posluha, da bi bili tovrstnega kakovostnega pristopa deležni vsi otroci in da bi problem rešili na sistemski ravni, ni. Čaka nas ogromno dela, v ozadju je še marsikaj, česar sploh nisva omenili. Imamo namreč že drugo generacijo, ki zaradi ukrepov ob zajezitvi epidemije sploh ni šla skozi plavalno opismenjevanje, okrožnica šolske ministrice prepoveduje izvajati šole v naravi… Omenila sem že, da je športna vzgoja za marsikaterega otroka edino gibanje, ki ga ima na voljo. To so otroci, ki niso vključeni v športne programe, saj starši nimajo finančnih možnosti za to ali pa so športu manj naklonjeni, doma nimajo ustreznih prehranskih vzorcev, so bolj podvrženi kajenju, uživanju alkohola in drugih nezdravih substanc. Pandemija je vse skupaj še poslabšala. Kitajci so se na to dobro odzvali in že po prvem valu v šolah uvedli pet ur športne vzgoje na teden. Tudi druge države povečujejo število ur športne vzgoje v prvih razredih osnovne šole. Pomemben je tudi pravi pristop, tovrstnega dela ne more opravljati kdor koli. Športni pedagogi študirajo pet let, da znajo otrokom gibanje približati na učinkovit in hkrati prijeten način.

Koliko gibanja na dan priporočate?

Svetovne smernice poudarjajo 60 minut zmerne do visoko intenzivne vadbe, a v Sloveniji dokazujemo, da je to premalo. Dovolj gibanja za naše otroke pomeni ura in pol do dve uri na dan in mora biti prilagojeno stanju otroka. Treba se je orientirati na posamezna lokalna okolja. Če pogledamo denimo ameriško okolje, kjer je ogromno prekomerne telesne teže, in tamkajšnjim prebivalcem rečemo, naj se dve uri gibajo, je to preveliko tveganje za zavarovalnice. Na srečo so otroci v Sloveniji vseeno med gibalno najbolj dejavnimi na svetu, to vemo iz mednarodnih študij, v katerih sodelujemo. Je pa res, da želimo trende, ki se nakazujejo in so negativni, vedno obrniti navzgor. Potrebne so dejavnosti, kjer se otrok zadiha in preznoji, treba je zmanjšati 'zaslonski' čas, posebej tistega, ki je namenjen zabavi, pomembni so tudi ustrezna količina in ritual spanja, prehranjevalni vzorci in kakovostna, lokalna prehrana.

So skandinavske države še vedno med gibalno najbolj ozaveščenimi? Kolikšno vlogo imamo pri tem starši?

So, tam je kultura preživljanja prostega časa zunaj na izjemno visoki ravni. Za Skandinavce ni slabega vremena, so samo slaba oprema ali oblačila. Usmerjeni so v športe v naravi, v veliki meri so to aerobni športi. Aerobna dejavnost pa je tista, ki je najbolj priporočljiva, zraven mora biti tudi vadba za moč, pri otrocih pa mora biti poudarjen še razvoj koordinacije gibanja. Starši imate pri tem seveda zelo pomembno vlogo. Starši, ki so bolj gibalno dejavni in ozaveščeni, imajo bolj gibalno dejavne in gibalno pismene otroke, saj poskrbijo, da otroci dobijo raznovrstne gibalne izkušnje in spretnosti. Otroci posnemajo starše in če so ti gibalno dejavni, jih bodo otroci posnemali. Če se neprimerno prehranjujejo in veliko gledajo televizijo, bodo otroci tudi to posnemali. Pomembno je, da so starši z otroki čim več zunaj. Pustiti jim je treba, da se spontano gibljejo, ne sme se jih omejevati. Otrok mora pri gibanju doživeti različne izkušnje, torej mora tudi večkrat pasti, se pobrati, se kdaj udariti in priti v situacije, ki so lahko zanj tudi tvegane. Edino iz takih izkušenj se bodo naučili, kako morajo ravnati, v nasprotnem primeru bo njihov gibalni razvoj osiromašen. V zadnjem obdobju so številni starši precej prekoračili mejo glede varnosti svojih otrok. Norvežani zato že odstranjujejo varovalne elemente, saj so ugotovili, da mora otrok doživeti občutek tveganosti, ne pa da je vse okoli njega zaščiteno, se mu prepoveduje plezanje, da ne bo padel…

Vseeno pa ne gre zanikati, da smo Slovenci izjemno športen narod, o čemer priča vrsta zavidljivih športnih dosežkov. Očitno nekaj že delamo prav.

Roko na srce – Slovenci smo vrhunski v vseh pogledih. To, da imamo toliko vrhunskih rezultatov, je za marsikoga nepojmljivo. Gotovo imamo enega najboljših šolskih sistemov na svetu in imamo visoko izobražen kader, ki dela z otroki. S pomočjo športnovzgojnega kartona, ki je nekakšen presejalni sistem, opazimo vsakega otroka, ki je športno nadarjen, ki v čem odstopa, seveda pa tudi vse tiste, ki potrebujejo pomoč. Vsak učitelj zna otroka usmeriti tja, kjer bo zaradi svojih predispozicij lahko uspešen, če se bo želel ukvarjati s športom. Kontinuirano delo na dolgi rok prinaša rezultate.

Ima država v tem nenavadnem času dovolj posluha za šport?

Podpora športu je ob različnih vladah različna, trenutno je zelo slaba. Šport je utrpel ogromen manko, treba mu bo pomagati finančno. Ko gre gospodarstvu dobro, gre tudi športu dobro, saj je v veliki meri financiran s sponzorskimi sredstvi. Številna društva bodo primorana zapreti svoja vrata, saj ne bodo zdržala izpada dohodkov. K reševanju zadreg v športu se je pristopilo premalo premišljeno, potreben je sistemski pristop. Za to, da bi v šolski sistem vpeljali dodatne učitelje, niso potrebna velika dodatna sredstva, medtem ko bi bili učinki ogromni. Prav tako bi izrazito majhna sredstva potrebovali, da bi nazaj vpeljali intervencijski program Zdrav življenjski slog…

Pa je za to na voljo dovolj profesorjev športne vzgoje?

Mislim, da je, čeprav številni med njimi opravljajo druga dela. Nekateri niso dobili službe in so šli v zasebne vode, a so zdaj v izjemno slabi finančni situaciji in bi takoj prišli nazaj v javni sistem, številni delajo v podaljšanem bivanju… Naših diplomantov ni na zavodu za zaposlovanje, čisto vsak lahko namreč najde delo zase. Tisti, ki konča program Športna vzgoja, lahko dela ne samo na področju izobraževanja, ampak tudi športa. Delo lahko opravlja tudi v drugih okoljih, denimo v zdravstvu, turizmu, medijih, naši diplomanti so skratka široko zaposljivi. To so ljudje, ki niso pripravljeni biti na miru, ki morajo biti v pogonu, ki iščejo priložnosti. Že sam poklic, za katerega se izobražujejo, od njih zahteva odlične organizacijske sposobnosti. Skratka, znajo in zmorejo.