SDS podpira v najboljšem primeru četrtina volilnega telesa. Le s podporo poniglavih poslancev SMC in DeSUS ji je uspelo sestaviti kolaborantsko vlado. Če upoštevamo, da poslanci pridruženih strank nimajo pooblastil volilcev za dejansko podreditev SDS, je aktualna vlada sestavljena proti volji prevladujočega števila volilcev. To je rezultat priredbe protokola, ki sloni na volilnih prevarah. Tiče se neposredno predsednika republike, saj naj bi ustavni red po službeni dolžnosti branil. A Borut Pahor je predvsem brezmejno povezujoč.

Brez zadržkov podpira tudi premierja, čeprav ta ne more izstopiti iz svojih frustracij, travm, fantazem in slepega sovraštva do oponentov. Na teh osebnostnih »vrlinah« so doslej vznikli paglavi čivki, evroinstitucijam so bila poslana subjektivno prirejena pisma o stanju v državi, začinjena še z lažjo o »ukradenih volitvah«. Podtikanje »ukradenosti« zavrnimo s sarkazmom samega premierja: »In sloni letijo v nebo.« Njegov motiv je jasen: priznanje »kraje volitev« bi izničilo dejstvo, da je bila zadeva Patria vrnjena v ponovno sojenje, a je – kako predvidljivo – zastarala. Da se premier poslužuje slepilnih manevrov za lastno »beatifikacijo« domnevne žrtve pravosodja, je bedno. Izkupiček njegovih čivkov in pisem je blamaža Slovenije. Predsednik republike si ga je tokrat vendarle upal demantirati, češ, da niso bile nobene volitve ukradene. Brez haska.

Vlada zlorablja položaj tudi tako, da SDS (& Consortes) hoče proti volji večine volilcev k nam presaditi avtoritarne vzorce vladanja iz Madžarske in Poljske. Članici EU, ki s podrejanjem sodstva, nadzorom medijev, kršenjem avtonomije univerz in zatiranjem civilnih gibanj zanikata vrednote in zaveze EU, formalno naša izvršilna oblast pod taktirko SDS brani – ne zaradi državnega interesa, ampak zaradi interesa SDS (njenega vodje) z enako agendo. Strateška usmeritev zunanje politike je podrejena interesom stranke s podporo največ četrtine volilnega telesa in je diametralno nasprotna donedavnim ciljem. Priče smo izigravanju parlamentarizma – udejanjanju različice proslulega »demokratičnega centralizma«.

Molk predsednika republike razumemo, da z anomalijami soglaša. Njegovo vztrajno pozivanje k sodelovanju z vlado opisane baže je najmanj nedostojno, sploh pa presega njegove ustavne pristojnosti.

Marko Apih, Ljubljana