»Vsi, ki smo deležni te skupnosti, skušamo širiti glas medsebojnega sožitja. Svetu želimo sporočiti, koliko smo se od oseb z motnjo v duševnem razvoju naučili. Po njih bi se morali zgledovati, ne pa, da jih obravnavamo z medicinskim pristopom, kakor paciente. Borimo se proti institucionalizaciji, za enakovredne odnose,« poudarja Saša Kastelic.
Skupnost Barka obsega dve bivalni enoti v Zbiljah pri Medvodah, Mavrično in Sončno hišo, v katerih skupaj živi deset odraslih oseb z motnjo v duševnem razvoju, več slovenskih in mednarodnih prostovoljcev ter asistentov. V skupnost spada še varstveno delovni center, kjer aktivno sodeluje deset prebivalcev Mavrične in Sončne hiše ter še dodatnih osem uporabnikov, ki se tja vsakodnevno vozijo iz svojega domačega okolja.
»V dejavnosti poskušamo vključevati še dodatne odrasle z motnjo v duševnem razvoju, ki sicer uradno niso vključeni v naše storitve. Predvsem jim z odprtimi vrati našega centra nudimo družbo, spodbujamo sodelovalne projekte in dejavnosti, trenutno recimo vodimo projekt odpiranja umetniškega ateljeja za vse ranljive skupine in za lokalno prebivalstvo,« pojasnjuje Saša Kastelic.
Otrok Barke
Ideja o Barki se je v Zbiljah začela rojevati leta 1995 na pobudo posameznikov, domačinov, ki so kot prostovoljci delovali v francoskih skupnostih L'Arche International. Gre za krovno organizacijo, ki ta hip povezuje približno 140 podobnih skupnosti v več kot 35 državah.
»Ti posamezniki, prostovoljci, so bili navdušeni nad dobro prakso, ki je podirala stereotipe o osebah z motnjo v duševnem razvoju in jim omogočala zadovoljno in izpopolnjujoče odraslo življenje. Društvo Barka je uradno nastalo leta 1997 in od takrat deluje kot edina izpostava L'Arche International v Sloveniji,« pojasnjuje Saša Kastelic, ki se rada pošali, da je »zrasla z Barko«.
»Sem letnik 1991, Barko pa so začeli snovati leta 1995. Imela sem srečo, da v ulici, kjer stoji prva bivalna enota društva, živijo moji sorodniki, ki so obenem sodelovali pri ustanovitvi Barke. Velikokrat sem bila tam in kot otrok sem imela priložnost spoznati uporabnike Društva Barka. Najbrž sem se zaradi tega že od nekdaj počutila sproščeno in udobno v družbi odraslih z motnjo v duševnem razvoju. Odločila sem se za študij defektologije oz. specialne rehabilitacijske pedagogike. Ko sem dobila priložnost, sem se z veseljem vključila v bivalno enoto Barke kot varuh, po porodniški pa v društvu skrbim za zbiranje sredstev. Rada predstavljam Barko in naše poslanstvo, naše uporabnike in nas, pridobivam prijatelje, podpornike, somišljenike,« pripoveduje Saša Kastelic.
Razbili vse stereotipe
Varstveno delovni center Barke je velika stavba z vrtom sredi Zbilj, središče ustvarjalnosti, druženja in dobre volje. »Stalno izvajamo lesno delavnico, v kateri naši uporabniki oblikujejo unikatne izdelke iz lesa, ter okupacijsko delavnico, v kateri iz vseh mogočih naravnih materialov izdelujemo čestitke, predpasnike, torbice, blazine, sveče …« našteva Saša Kastelic.
Materiali za delavnice prihajajo od lokalnih ponudnikov, večinoma gre za donacije. Tudi osrednji odjemalci izdelkov so iz občine Medvode. »V sodelovanju z občino smo delali že marsikaj, recimo hiške za izmenjavo knjig ali lesene nabiralnike za stanovanjske bloke, za gasilsko društvo smo delali različne izdelke iz lesa. Dobro smo vpeti v lokalno okolje, vsako leto organiziramo tudi precej javnih dogodkov, med drugim tradicionalni Miklavžev sejem, ki je odlično obiskan …« je ponosna.
V Barki tudi vrtnarijo. »Povezali smo se z Društvom Sorško polje in naredili skupnostni vrt. Skupaj vrtnarimo in pobiramo vrtnine, vsako leto pa na vrtu organiziramo tudi kresno noč, ko nas člani Društva Sorško polje še malo poučijo o vrtnarjenju in pomenu kresne noči …«
Saša Kastelic poudarja: »Zelo smo ponosni na to, kako se je v našem lokalnem okolju spremenilo dojemanje oseb z motnjo v duševnem razvoju. Na začetku je bilo veliko strahu, polemik, sosedje so se upirali … Danes je slika čisto drugačna. Imamo ogromno prijateljev, ki zdaj v epidemiji kličejo in sporočajo, kako nas pogrešajo in da bi radi prišli na obisk. Pri nas je vedno tako, da lahko kdorkoli pride na kosilo, samo da prej pokliče, da pripravimo dovolj hrane. Res se trudimo, da smo odprta skupnost. Radi pokažemo, kaj delamo, tudi naši uporabniki so vedno pripravljeni za druženje in za pogovor. Ljudje pridejo na kavico, naši uporabniki pa iz tega naredijo izkušnjo. Vem, da je po drugih krajih v Sloveniji, sploh na vaških območjih, še veliko nestrpnosti, nerazumevanja in predsodkov. A vsaj v naši okolici v Zbiljah smo stereotipe o ljudeh z motnjo v duševnem razvoju uspešno razbili. Želimo si, da bi bilo takšnih izkušenj še več,« pravi Saša Kastelic.
