Posledice obsežnega požara, ki je konec januarja v poznih popoldanskih urah zajel ostrešje treh stanovanjskih hiš v starem mestnem jedru Višnje Gore, so delno sanirane. Kot je povedal Dušan Strnad, župan občine Ivančna Gorica, je prvi večji korak pri sanaciji požara narejen. »Že na večer požara je bila ustanovljena delovna skupina za vodenje del pri odpravljanju posledic nesreče. Večja delovna akcija je stekla že naslednji dan, odprli smo tudi transakcijski račun krajevne skupnosti Višnja Gora za zbiranje sredstev ob požaru. Do danes smo zbrali skoraj 72.000 evrov,« je ponosno povedal Strnad in dodal, da bo treba zbrati dobrih 100.000 evrov. »Razliko v vrednosti 35.000 evrov bo pokrila občina Ivančna Gorica iz proračunskih rezerv.«
V hišo se bosta vrnila do poletja
Sanacija vseh treh v požaru poškodovanih objektov je stekla izjemno hitro in strokovno. V rekordno hitrem času, manj kot mesec dni po požaru, imajo vse tri hiše novo ostrešje prekrito s kritino, prav tako so statično utrdili zidove. »Z večjo delovno akcijo pa je bila očiščena tudi notranjost objektov. Kar 32 kamionov odpadnega materiala smo na roke znosili iz hiš in odpeljali na deponijo,« je povedal Jože Kozinc, poveljnik štaba civilne zaščite občine Ivančna Gorica, Janko Zadel, predsednik sveta krajevne skupnosti Višnja Gora, pa je dodal: »Če smo se iz požara, kot ga naša generacija ne pomni, kaj naučili, je to, da je v gručastem naselju, kot je Višnja Gora, izbruh požara izredno nevaren. Da bi se v prihodnje izognili podobnim nesrečam, smo začeli preventivno pregledovati dimnike in peči v hišah, da ne bi prihajalo do nepotrebnih požarov.«
Še vedno s solzami v očeh svojo zgodbo o tisti noči pripovedujeta tudi Avguštin in Marija Kovačič. »Hišo smo kupili leta 1979 in jo počasi obnavljali z denarjem, ki sva ga z možem zaslužila v Nemčiji. Ko je mož umrl, sva se s sinom vrnila v Višnjo Goro in ga tukaj pokopala,« je povedala Marija Kovačič. »Stara sem 76 let in nikoli nisem niti pomislila, da bom kaj takega doživela pri teh letih.« Med pogovorom pove, da je na noč požara hišo zapustila le v zimskem plašču. Da bi si obula tople zimske čevlje, ni bilo časa. »Gasilec me je prijel pod roko in me odpeljal ven v copatih. Sin je bil že zunaj, saj so ga poklicali na pomoč, ko je začela goreti sosedova hiša,« je povedala in povabila v hišo.
Med vzpenjanjem v zgornje nadstropje, kjer si je Gustel, kot kliče sina, uredil svoje stanovanje, je omenila, da bo treba zdaj urediti tla in stene. »Streha je na novo narejena, od pohištva in spominov, ki so se hranili zgoraj, ni ostalo veliko,« je povedala in priznala, da pravzaprav ne ve točno, kaj vse je pogorelo. »Vem za hranilno knjižico, ki pa sem si jo že dala narediti novo.« V pritličju, kjer je trenutno skladišče s pohištvom, ki so ga rešili, in drugimi stvarmi, vlada kaos. »Vsak dan pridem domov in pospravljam. Težko je, saj niti ne vem, kako se stvari lotiti,« je vidno ganjen povedal Avguštin in se nasmehnil mami, ki je pogledovala proti vrtu za hišo. »Zdaj bi kmalu začeli rasti tulipani. Pa redkev, paradižnik, solato in feferone sva vsako leto posadila.« Srečna, da sta zdrava in da imata v svoji bližini srčne sosede, ki so ju prvi teden gostili, nato pa jima dve hiši naprej omogočili bivanje, se ne pritožujeta. »Če ne prej, se pa zagotovo po poletju vrneva domov.«
