Potekel je rok, ki ga je Socialnovarstveni zavod Hrastovec postavil Muzeju norosti za izselitev iz gradu Cmurek na Tratah. V muzeju pravijo, da bodo v gradu ostali (če bo treba, tudi po sodni poti), in izražajo razočaranje nad pristojnim ministrstvom. Na ministrstvu so pred mesecem dni napovedali, da se bodo pogovorili z vsemi vpletenimi, a do sestanka ni prišlo. Je pa državni sekretar Cveto Uršič zavrnil prošnjo Muzeja norosti za preklic umika soglasja za uporabo gradu in se zavzel za prodajo, ki so jo v preteklosti že večkrat poskušali izpeljati. V Muzeju norosti glede na njegovo stališče sklepajo, da se je pogovarjal le z eno stranjo in prevzel mnenje zavoda Hrastovec.

Očitani poseg ni bil bistven

Uršič je zapisal, da ministrstvo v sprejete sklepe zavoda ne posega, in ponovil argumente o domnevnih poškodbah gradu, ki naj bi bile uradni razlog za preklic soglasja. Opira se na zapisnik vzdrževalca, ki je poročal, da so na zunanjih stenah hodnika v drugem nadstropju po potresu na Hrvaškem vidne sveže razpoke in da je v enem od prostorov brez soglasja nekdo naredil odprtino in vgradil vrata. »Za ministrstvo je najprej pomembno to, da je stavba varna, česar pa na podlagi podatkov in informacij, ki jih imamo s strani zavoda, ne moremo sklepati. Zato smo jih zaprosili, da strokovno mnenje o tem, ali je stavba varna za bivanje oziroma zadrževanje v njej, poda pristojna institucija,« pravijo na ministrstvu.

V Muzeju norosti pravijo, da so bile razpoke na stenah že pred potresom in da lahko vrata, s katerimi so prostoru vrnili njegovo izvorno funkcijo, zaprejo s tankim zidom, če bi tako ocenil pristojni zavod za varstvo kulturne dediščine. Dodajajo, da je s tankim zidom, ki so ga odstranili, prav zavod Hrastovec po letu 1992 brez soglasja zazidal vrata grajske vratarnice iz 16. stoletja. Mnenje je včeraj podal zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor, ki je ugotovil, da so poseg res izvedli brez soglasja, a pritrdil Muzeju norosti, da ne gre za bistven poseg, ker je bila na tem mestu v preteklosti že odprtina.

»Preklic soglasja, osnovan na nestrokovni oceni upravljalca zavoda Hrastovec, ki si že vrsto let prizadeva za odprodajo gradu, ne more biti legitimen. Če bi bile domnevne poškodbe v potresu edini razlog, verjamemo, da bi morali še isti dan zapustiti grad, saj bi bilo ogroženo naše življenje, tako pa smo bili o domnevni nevarnosti obveščeni šele 26. dan po potresu,« pravijo v Muzeju norosti in dodajajo, da že vse od začetka delovanja po svojih močeh skrbijo za vzdrževanje. Zavod Hrastovec so pozvali, naj ministrstvo za kulturo zaprosi za interventna sredstva za vzdrževanje gradu. Ker niso prejeli odgovora, pravijo, so sami poslali vlogo na kulturno ministrstvo.

Obeta se sprememba zakonodaje

V Muzeju norosti so prepričani, da resnični razlog ni povezan z varnostjo. Socialno ministrstvo namreč ne skriva namere o prodaji gradu, čeprav je Muzej norosti že pred časom našel investitorja, v tujini živečega domačina. Ta je pripravljen grad vzeti v dolgoročni najem in poskrbeti za vzdrževanje, muzejska, umetniška in socialna dejavnost v lokalni skupnosti pa bi se nadaljevale. Na socialnem ministrstvu pravijo, da to ni izvedljivo, ker najem gradu ni v skladu z zakonodajo. Ker pa bi se ta utegnila v kratkem spremeniti, občinski svetniki v Šentilju na septembrski seji niso glasovali o soglasju k prodaji. Župan Štefan Žvab je to točko umaknil z dnevnega reda, ker je prejel pojasnilo ministrstva za kulturo, da spreminjajo zakonodajo. Po spremembi šestega člena zakona o varstvu kulturne dediščine naj bi bil mogoč dolgoročni najem, za katerega se zavzema Muzej norosti.

Socialno ministrstvo kljub temu vztraja pri prodaji, v Muzeju norosti pa upajo, da bo prej prišlo do spremembe zakona kot do prodaje. Če bodo grad prodali, bi lahko posledično prišlo do investicije v grad Hrastovec, kajti po zakonu o varstvu kulturne dediščine bi se sredstva od prodaje lahko namenila »le za ohranjanje, vzdrževanje, oživljanje ali nakup dediščine ali spomenika«. To pa bi bilo lahko v nasprotju s konvencijo o pravicah ljudi z ovirami, s katero se je Slovenija zavezala, da ne bo investirala v institucije s tega področja.