Bil je to tudi lepši dan, ko so se drevesa ogledovala v zrcalu Bohinjskega jezera, ko je bilo na toplem soncu slišati čebljanje siničk, ko so se budili telohi in so racmani podili gagajoče račke, kot da ne bi vedeli, da samo da pomeni da. Mir in spokoj v prelepi naravi, kamor smo posedli, da bi pohrustali s seboj prinesene sendviče, popili vročo kavo in kot surikate oprezali, da se od kod ne bliža kakšen nadobuden inšpektor, ki bi nas oglobil, ker se prehranjujemo na prostem. Na primerni razdalji smo sprehajalci tudi sem ter tja pokramljali. Zanimivo, nismo srečali nikogar, ki bi bil navdušen nad družbenim dogajanjem, ki ga živimo. Pa ne toliko zaradi korone, ta je problem povsod po svetu, bolj zaradi tistega, kar nam prisleparjeni upravljalci države pletejo ob tem, za kar jo zlorabljajo in poskušajo pri tem oblikovati državo, ki nam je večini tuja, državo sporov, državo, kjer nam za vsakim vogalom preti sovražnik (sanje obramboslovcev), kjer še proticovidne zdravstvene odrede tvorijo jurišniki SDS, kjer vladajoči razred počne, kar drugim prepovedujejo, in se pri tem bedno opravičuje, kjer so še policijo, ki je bila še pred kratkim zaupanja vredna državna institucija, zlorabili in jo naščuvali proti nam.
Povsod po svetu imajo salvinije, le penove, wilderse, povsem razumljivo je tudi, da imamo mi SDS in njene oboževalce. Je pa neka razlika: drugod se trudijo, da svojim mračnjakom in populistom otežujejo, da bi se dokopali oblasti. V pretežni meri smo to počeli tudi mi, a so nas tokrat poslanke in poslanci SMC in DeSUS preslepili. Zaradi samoohranitvenih nagonov (beri: poslanskih plač) so prestopili mejo etično sprejemljivega in, kar je najhuje, z bednimi floskulami nas skušajo še prepričati, da to počnejo za nas in za državo. Sram naj jih bo, kako si nas drznejo žaliti s tako abotnim sprenevedanjem. In zdaj imamo, kar imamo: groteskno in mračnjaško podobo parlamentarne demokracije. Večina misli drugače, vladata pa nam sovraštvo in mračnjaštvo.
In mi, državljanke in državljani: če se le da, se obnašamo, kot da to ni naša država. Bila je, vse kaže tako, le takrat, ko nas je omamilo čustvo nacionalizma. Le redki niso bili tiho, ko so uničevali svetost življenja 25.000 ljudi. Ali: vozim po avtocesti z najvišjo dovoljeno hitrostjo, a mi skušajo zlesti v prtljažnik, mi pobliskavajo z lučmi, hupajo in se tolčejo po čelu, ko s kakšnimi 160 kilometri na uro, prej več, brzijo mimo. Na krožiščih malokdo nakaže, da se izklaplja iz njih, čeprav gredo ven šele na tretjem izvozu, vozijo po zunanjem pasu, in ko se skušam iz notranjega voznega pasu izključiti iz krožišča, najprej gledam, kdaj me bo zadel tak, ki vseskozi vozi po zunanjem robu. To počnejo tudi profesionalni vozniki. Oprostite, ampak zame je to le še ena ilustracija razpuščenosti duha, značilna za vsesplošno obnašanje. Preveč je miselnosti: nase, zase, vase. Tistim pa, ki naj bi nas vodili z lastnim zgledom, ne zaupamo, ker tega tudi vredni niso. Tako bedna intelektualna raven, takšen mračnjaški um in tako sprevržena morala že desetletja dolgo niso vodili in usmerjali te države.
In to poskuša naš predsednik države spraviti! Skrajno skrb vzbujajoče je, da ga ankete javnega mnenja uvrščajo v sam vrh priljubljenosti. Bog se nas usmili.
Josip Meden, Ljubljana
