Letošnji 71. Berlinale je bil sprva zamišljen celo kot dogodek v živo, po tem scenariju bi se moral zgoditi v drugi polovici februarja, a so načrti nazadnje splavali po vodi. O drugačni izvedbi je tako že pred časom spregovoril umetniški vodja festivala Carlo Chatrian, pri čemer je dogodku na pomoč finančno priskočilo tudi ministrstvo za kulturo. »Tokratna spletna oziroma hibridna edicija Berlinala je bila v trenutnih epidemioloških razmerah edina mogoča izbira, a vseeno se mi ta poteza ne zdi tako velika novica, kot je bila lanska odpoved festivala v Cannesu,« o nujnih organizacijskih popravkih pove filmski kritik Matic Majcen.
In pristavlja, da po odhodu prejšnjega direktorja Dieterja Kosslicka berlinski festival izgublja stik z najpomembnejšimi festivalskimi dogodki. »Novi direktor Carlo Chatrian ne zna več privabiti najbolj odmevnih filmskih naslovov. Letošnji program bo tako bolj stavil na to, da bo preboj dosegel kakšen manj znani avtor ali avtorica,« pojasni. Majcen ob tem v prvi vrsti izpostavi dva kandidata. Prvi je film Rada Judeja Bad Luck Banging or Loony Porn, režiserja, ki je z duhovito ostrim vesternom Bravo! že uspešno nastopal v Berlinu. Leta 2015 je namreč prejel srebrnega medveda za najboljšo režijo. Drugi pa je drama Petite Maman izpod rok Céline Sciamma, ki nas je predlani pošteno razvnela s Portretom mladenke v ognju. V osrednjem tekmovalnem programu se sicer letos za glavne nagrade poteguje 15 kandidatov, tudi režijski prvenec Nebenan igralca Daniela Brühla, znanega po vlogah v Howardovi Dirki življenja in Tarantinovih Neslavnih barabah.
Virtualna filmska tržnica
Vzporedno z marčevskim osrednjim programom bo, tokrat virtualno, potekala filmska tržnica, na kateri bo tudi 12 slovenskih predstavnikov, ki so še v postprodukciji, a bodo končani v bližnji prihodnosti. Med njimi tudi novi projekt Gorana Vojnovića Nekoč so bili ljudje, za katerega pravi, da je eden izmed mnogih filmov, ki jih je ustavila pandemija: »Na srečo naš film odpira temi migracij in izgube človečnosti, temi, ki sta še vedno aktualni oziroma bosta s časom postali še aktualnejši. Večja težava je z distribucijo, saj nas je pandemija prisilila, da smo že večkrat spreminjali načrte. Dolgo smo upali, da nam bo uspelo izpeljati klasično kinodistribucijo, zdaj pa je jasno, da se bomo morali vsaj delno preusmeriti na splet.«
Od berlinske filmske tržnice Vojnović zato pričakuje predvsem priložnosti za festivalsko premiero, ki bi se ujela z distribucijskim načrtom, nekaj podobnega pa bodo gotovo poskušali tudi drugi slovenski celovečerni filmi. Recimo Jezdec Dominika Menceja, Ptičar Roberta Černelča, Inventura Darka Sinka, Eva Tijane Zinajić, Orkester Matevža Luzarja, Zastoj Vinka Möderndorferja in pet celovečernih dokumentarnih filmov. V sklop devetnajste edicije Berlinale Talents, ki odkriva nove filmske avtorje, pa so se medtem uvrstili producentka Nina Robnik ter scenarista in režiserja Darko Štante in Urban Zorko. Izbrani so bili izmed 3000 prijavljenih iz 65 držav, slogan letošnje edicije so Sanje.
V Slovenskem filmskem centru ob tem poudarjajo šestnajsto zaporedno sodelovanje s Češkim kinematografskim skladom in Slovaškim filmskim inštitutom. Dodajajo, da bi bila izvedba v živo bolj prijetna, a da situacija je, kakršna je, in da se, kot vsi drugi, prilagajajo, hkrati pa upajo na čimprejšnji povratek v normalo. »Prisotnost slovenskega filma v programu Berlinale Talents in na filmski tržnici je podobna kot v prejšnjih letih. Odsotnost slovenskega filma v uradnem programu potrjuje, da naša kinematografija še naprej ostaja nepomemben igralec na evropskem zemljevidu, in tako bo tudi ostalo, dokler ne bodo naše institucije začele vlagati v inovativne in drzne filmske izraze,« je kritičen Majcen.
