V svoji neskončni modrosti in milosti je sklenila, da se nedolžni bogaboječi in vladarski milosti pokorni podaniki spet lahko svobodno gibljejo, kjer koli se hočejo, kolikor se jim zahoče, kadar se jim zazdi in s komer želijo, če pri tem ne kršijo policijske ure, omejitev gibanja, števila vabljenih na zabavo in če na svojih sprehodih nimajo transparentov z vsebino, ki škoduje njenemu in duševnemu zdravju vseh, ki jim pridejo pred oči.

Zavezana najvišjim ekološkim ciljem in varstvu ogroženih se je odločila, da ne bo dopustila verbalnega smetenja, razen ko si zaželi tvitov, in ne bo več dovolila mentalnega onesnaževanja in zlivanja gnojnice po nedolžnih občutljivih, nič hudega slutečih dušicah, ki se na oblasti žrtvujejo za javno dobro in so zavezani le najplemenitejšim ciljem. Razen v odlokih, ki jih sprejema, zato je sprejela edino logično odločitev in tudi sebe, tako kot vsako drugo ogroženo pasmo, redko rožico, naravno ali kulturno posebnost državnega pomena, zaščitila pred pretečo nevarnostjo in grožnjami. Saj ona je, ne glede na to, kakšna je, že po definiciji nekaj, kar je državnega pomena in kot taka potrebna zaščite. In korona je rodila odlok, ki pravi: sprehodi da, transparenti ne. Transparenti so očitno, v boju z vsemi vrstami virusov, za oblast kaplja čez rob, saj menda ne ogrožajo samo teh, ki se z njimi igrajo, ampak napadajo duševno zdravje vseh, ki pridejo v stik z njimi in se v njih prepoznajo. Očitno so transparenti celo bolj nevarni od ljudi, ki jih nosijo. Pa ne gre samo za duševno zdravje, trpeti zna tudi telesno zdravje tistih, ki pridejo v stik z njimi, če pri tem upoštevamo še vpliv batin in pendrekov, ki so ključno orodje za prepoznavanje družbene vrednosti transparentov.

V redu, oblast se je prepoznala kot ogrožena pasma in se zavarovala, kot se zavaruje svete krave, medvede, redke tiče, endemite in trofejno divjad. Razumljivo je, da v grozeči nesreči vsak najprej misli nase. Zoprno je le, proti komu se je zavarovala in od kod po njenem mnenju zanjo prihaja največja nevarnost. Ampak ona v svoji neskončni modrosti in dobroti natančno ve, s čim in kako ohraniti svojo legitimnost in kako preživeti v sovražnem svetu civilnih gibanj in opozicije. S specialci menda ni šale.

Paradoksalno: zdi se, da je virus za duševni mir gospode na oblasti najboljše, kar se ji je lahko zgodilo, in da je najslabše, kar se ji še lahko zgodi, kljub zaščiti, ki si jo je vsaj za nekaj časa zagotovila s PKP8 – konec epidemije. Grožnja je resna in vse bolj verjetna, zato lahko pričakujemo v labodjem spevu epidemije ukrepe za njeno celovito zaščito.

Vsi vemo, da je sezona lova na trofejno divjad po za zdaj še veljavnih pravilih igre dopustna vsaka štiri leta, v sili še kdaj vmes, zato lahko pričakujemo, da se bo gospoda, v slogu svojih vzornikov in v skladu s svojim razumevanjem demokracije, v naslednjem paketu še bolj zavarovala in morda trajno prepovedala lov nanjo ter svojo odločitev zapisala tudi v ustavo. Tako kot je nekoč davno Nedoumljivo prek gorečega grma Mojzesu na gori v kamen vklesalo besede, s katerimi je povozilo vse druge, ki so do takrat urejale zadeve javnega pomena. In beseda je meso postala. In kletka za pisune, sprte z eno samo resnico.

Prav je, da ima vsake sorte tič svojega varuha. Vsaj takega, kot je bila gospa Kopriva, ki je po zadnjem čivku v zavetju noči odšla v legendo. Ampak njeni kloni živijo dalje.

Nič nenavadnega ne bi bilo, če bi demokracijo, ki jo imamo, lepega dne s pomočjo zaščitnih ukrepov za ogroženo divjad in ob pomoči varuhov Koprivinega kova, po čisto demokratični poti, povsem legitimno in legalno nadgradili s še bolj demokratično oblastjo prepričanega demokrata trde roke, ki bi z avtoriteto diktatorja zagotovil novo vrsto demokracije totalitarnega tipa, ki bi bila zanesljivo bolj učinkovita od zdajšnjih mučnih nategovanj in kompromisov, ki zaradi svoje neučinkovitosti prave demokrate, ki znajo ceniti moč in odločnost, lahko samo jezi.

Predsednik pa… Eh, nič, nič, ne gre se z ukvarjati z nekom, ki ga ni, ali z nečim, česar nimamo.

Emil Brence, Bled