Zdelo se mi je prav, da o tem obveščam javnost, in menim, da mi je to tudi do neke mere uspelo. Na tej poti se je v vse nas, ki smo kaj pozitivnega napisali o sodobnih metodah žlahtnjenja rastlin, zaganjal pisan skupek »nasprotnikov«, med najglasnejšimi so bili največkrat samooklicani okoljevarstveniki, svoj interes pa so kmalu pokazali tudi prodajalci »ekološke« hrane in seveda politiki. To je bil razlog, da sem hote ali nehote spoznaval realnost navzven domnevno zelenih gibanj in njihov uničujoč vpliv na politiko držav. Z leti je bilo tematik, o katerih so govorili s skupnim predznakom šibke znanstvene utemeljenosti, vse več. Če omenim le Greenpeace: njihove kampanje so se prilagajale odzivu, nikoli pa niso priznali lastnih napak. Podrobneje o tem na naslovu: https://www.heartland.org/_template-assets/documents/12-3-18%20Analysis%20of%20Greenpeace%20Business%20Model.pdf.
Odpadniki zelenih gibanj
Zanimiv je pojav odpadnikov nekoč zelenih gibanj. Med bolj znanimi se je s pepelom obilno posul Anglež Mark Lynas, ki se zdaj sramuje sodelovanja v akcijah uničevanja poskusnih objektov in polj ter odločno zastavlja svojo besedo v korist sodobnih tehnologij, tako jedrskih elektrarn kot v zadnjih letih še posebej tehnologije GSO.
Posebne vrste »odpadnik« je Bjørn Lomborg, o čigar knjigi Skeptični okoljevarstvenik sem svojčas zapisal svoje mnenje za Radio Slovenija 3. Lomborg človekovega vodilnega vpliva na klimatske spremembe ne postavlja pod vprašaj, pač pa se posveča utemeljevanju, zakaj se je klimatskim spremembam bolje prilagoditi, kot pa vlagati enormna sredstva v nedelujoče rešitve.
Menim, da ne zgrešim mnogo, če rečem, da je v svetovnem merilu najbolj znan odpadnik zelenih gibanj dr. Patrick Moore. Leta 1971 je namreč sodeloval pri ustanovitvi danes predvsem v Evropi glasnega Greenpeacea, kot udeleženec protijedrskih testiranj, zaščitnik kitov in vodja številnih drugih akcij. Z Greenpeaceom se je, potem ko je 15 let deloval kot področni direktor, leta 1986 razšel, ker je ocenil, da njihova dejanja – denimo nasprotovanje uporabi klora v vodovodih in drugje – niso dejanja okoljevarstva, temveč poceni nabiranje popularnosti brez znanstvene osnove. Očital jim je taktiko zastraševanja in dezinformiranja ter izrazil mnenje, da so »opustili znanost in logiko v korist emocij in senzacionalizma«. O tem je napisal knjigo Izpovedi odpadnika Greenpeacea: Nastanek smiselnega okoljevarstvenika (2011). Kaže še omeniti, da je bil v svoji druščini edini z znanstveno izobrazbo.
Dr. Patrick Moore je pravkar izdal novo knjigo z naslovom Lažne nevidne katastrofe in grožnje s pogubo. Podobno kot je pri nas leta 2012 mag. Mišo Alkalaj izdal knjigo Zelene laži, tokrat Moore objavlja zbirko javnosti pogosto serviranih groženj, katerih skupna značilnost je po njegovem mnenju ta, da je njihova vsebina očem nevidna ali močno oddaljena. Izpostavil jih je enajst, nekatere so bolj, druge manj znane. Gre torej za tematike, ki jih v medijih pogosto vidimo, a jih osebno ne moremo preveriti. Poskusimo njegov pogled v tem sestavku na kratko osvetliti.
Goli baobabi in obeljene korale
Začne s, kot pravi, lažjimi temami. Kot prvo najdemo oceno resničnosti medijskih trditev, da mogočna afriška drevesa baobabi umirajo. To naj bi mediji pripisovali človekovim izpustom ogljikovega dioksida in klimatskim spremembam. Pojasni, da so baobabi močno razširjeni po večini Afrike in da objavljene slike neolistanih dreves najverjetneje kažejo drevesa, slikana v času, ko listje pač vsako leto odvržejo. Mnogi namreč ne vedo, da je tudi v tropskih krajih mnogo drevesnih vrst listopadnih.
Sledi poglavje o beljenju velikega koralnega grebena, o katerem so številni mediji obsežno poročali v luči skorajšnjega odmrtja. Pravzaprav, pravi avtor, že sam izraz beljenje zavaja. Pri beljenju si predstavljamo učinek, kot ga denimo povzroči čistilo natrijev hipoklorit, zato mislimo, da so obeljene korale mrtve. Omeni, da znanstveniki povsem dobro vedo, da si po beljenju (bel je apnenec, iz katerega so sestavljene) korale mnogokrat opomorejo, torej znova naselijo fitoplankton. Moore objavlja naslove alarmnih člankov vodilnih medijev, ki so leta 2017 najavljali skorajšnji konec koralnega grebena, in naslove člankov leto kasneje, ki so navajali nasprotno. Podrobno razloži, zakaj ni mogoče, da bi organizmi, ki so preživeli že mnogo večje spremembe okolja, zdaj zaradi majhnih razlik propadli. Podobno navede, da prav najtoplejša morja vodijo po številu in raznolikosti vrst morskega življa, in ne obratno, kot se večkrat navaja.
Ob koncu poglavja se ne izogne sagi, ki je sledila odpustitvi dr. Petra Reeda z avstralske univerze, ker je omenjenim trditvam o skorajšnjem propadu koral nasprotoval. Zgodbo najdete na naslovu: https://radlek.si/2020/01/19/zanikovalci-susan-crockford-in-peter-ridd-dve-imeni-in-isti-vzorec-na-poti-do-visokega-soglasja-znanstvenikov/.
Najobsežnejše je tretje poglavje z naslovom Klima strahu in krivde, v katerem avtor govori o svojem pogledu na klimatske spremembe. Uvodoma sicer našteje še 19 drugih »nevidnih« strahov, potem pa se v tem poglavju omeji na vpliv ogljikovega dioksida in njegove učinke na Zemlji. Precejšen del poglavja je posvečen zgodovinskim nihanjem temperature in vsebnostim ogljikovega dioksida. Na sliki 14 prikaže zgodovinska nihanja tega plina in še posebej njegovo enakomerno upadanje (slika 15) v zadnjih 150 milijonih let. Le malo ljudi namreč ve, da smo bili v zadnji ledeni dobi na nivoju 180 ppm CO
2
, kar je zelo blizu meje preživetja rastlin. Te namreč pod 150 ppm ne preživijo. Avtor pojasni, da nam sedanji nivo 415 ppm, povečan z 280 ppm v »predindustrijski dobi«, lahko tudi močno koristi. Sprašuje se o nikoli odgovorjenem vprašanju, čemu si pravzaprav postavljamo mejo 280 ppm kot želeni cilj, ko pa je jasno, da je življenje na Zemlji v davnini prav dobro potekalo tudi pri 4000 ppm.V nadaljevanju podrobneje razloži, kam je v epohah pravzaprav poniknil že skoraj ves ogljikov dioksid in zakaj bi nas to moralo skrbeti. Potem opiše svoj pogled na toplogredne pline in še posebej na vlogo oblakov. Pravi, da ne kaže spregledati možnosti, da toplejše ozračje povzroči več vlage v zraku, zato se tvori več oblakov, kar poveča refleksijo v vesolje in s tem ohlajanje planeta.
Kar zadeva področje kmetijstva, avtor navaja znane podatke o tem, da zvišan CO
2
ozelenjuje planet in veča količino pridelkov oziroma poljščin, denimo v stavku: »Tudi če sprejmemo navedbe, da je CO2
odgovoren za večino segrevanja, ki se je zgodilo v zadnjih 170 letih […], ima zvišanje CO2
pozitiven, in ne negativen vpliv na rast poljščin, dreves in mnogih naravnih rastlin.« Opiše tudi odziv revije New Scientist, češ da naj bomo previdni pri hvaljenju povečanih količin pridelkov, saj da bodo zato pridelki imeli nižje vsebnosti mikronutrientov, in pove, zakaj to ne bo ovira.S področja klimatologije navede več znanih in manj znanih neskladij med uradnim prikazom stanja in vzrokov ter stališči drugače mislečih znanstvenikov. Sprašuje se, kako recimo razložiti podatke iz prejšnje medledene dobe, imenovane Eemian. Gladina morij je bila namreč tedaj pet do osem metrov višja kot danes ter temperatura 2–4 stopinje Celzija višja kot danes, in to ob isti višini CO
2
(280 ppm), kot denimo leta 1750. Če ni bil CO2
, kaj je potem segrevalo ozračje? Podobno navaja vire, ki omenjajo povsem drugačno sliko Sahare v času klimatskega optimuma, 4000-letnega obdobja, ki je sledilo razledenitvi na začetku holocena (naše medledene dobe). Kot kaže, je bila Sahara zelena in obljudena, v vsem tem obdobju pa je bil CO2
nizek. Poglavje vključuje še druge novejše navedbe, ki jih bomo tu zaradi omejenega prostora izpustili.Severnim medvedom ne grozi izumrtje
Četrto poglavje, ki govori o ogroženosti severnih medvedov, je krajše in morda bolj poznano. Severnim medvedom seveda ne grozi izumrtje, nasprotno, vedno več jih je, ker jih Inuiti ne smejo več loviti. Podobno kot pri koralah ne pozabi na dr. Susan Crockford, ki so jo odpustili z univerze prav zaradi nasprotovanja tezi o njihovi ogroženosti.
Peto poglavje, ki bi ga moral prebrati vsak naravoslovec, ima naslov Milijonu vrst zaradi klimatskih sprememb že kmalu grozi izumrtje. Uvodoma avtor namreč pojasni, kako trdno podlago ima sploh naše vedenje o številu vrst na planetu Zemlja. Registriranih je namreč okoli 1,74 milijona vrst, ki nam jih je uspelo identificirati, milijon od tega so insekti. Potem Moore razloži, kako je prišlo do navedbe, da na svetu ne živi le 1,74, ampak kar 8,7 milijona vrst, od katerih naj bi jih bilo zdaj ogroženih milijon.
Avtorstvo te trditve pripisuje mednarodnemu telesu IPBES in dr. Andyju Purvisu, ki na svoji strani navaja po 10.000 vpisov novih vrst na leto, kar se ne sklada z zabeleženim vpisom 226 vrst za leto 2018. Moore seveda omeni primere, ko so v antiki ali bolj nedavno ljudje dejansko zakrivili izumrtje nekaterih vrst, zlasti velikih živali. Nekatere vrste so izumrle zaradi lova, druge z vnosom vrst, ki prej na tistem območju niso živele. Na sliki 48 jasno prikaže, da se izumiranje vrst med leti 1870 in 2009 dejansko zmanjšuje, najvišje številke pa se gibljejo okoli nekaj ducatov izumrtij na desetletje. Naracija o množičnem izumrtju vrst, zaključuje Moore, je zavajanje, ki temelji na nepreverljivi vsebini, njegov namen pa je prestrašiti prebivalstvo.
Šesto poglavje oporeka obstoju ogromnih plavajočih otokov smeti v Tihem oceanu. Mediji so namreč poročali o otokih smeti v velikosti trikratne površine Francije. Moore pokaže, da gre za tipično izmišljotino, pravzaprav paint shop potvorbo posnetkov. Pravi, da je smetenje oceanov seveda problem, da pa razmere še zdaleč niso katastrofične. Navede, da so lahko nekatere smeti celo rastišče, denimo školjk. Kot rešitev pa na sliki 67 prikaže postopek reciklaže ali sežiganja.
V sedmem poglavju se posveti gensko spremenjeni hrani. Že naslov je spodbuden: Gensko spremenjena hrana vsebuje nekaj škodljivega. Kaj je že to? Kot morda veste, je Patrick Moore aktivno vodil kampanjo, ki naj bi privedla do sprostitve zlatega riža. To sem recimo kratko omenil v predavanju TEDx leta 2013. V tem poglavju avtor navede vse glavne razloge, zaradi katerih bi morali podpreti pridelavo sortimenta GSO, in navede mednarodne pozitivne ocene tega področja. Podrobno predstavi kampanjo Zlati riž in navede, da smo po skoraj 20 letih vendarle dočakali dovoljenje za pridelavo na Filipinih, z upanjem, da se bo ta razširila še v preostale države, kjer je pomanjkanje vitamina A življenjskega pomena.
Osmo poglavje je Moore namenil uporabi jedrske energije kot edine realne možnosti za znižanje izpustov CO
2
v ozračje. Po uvodnem delu, kjer med razlogi za pretiran strah ne pozabi omeniti tudi možnega pozitivnega vpliva malih doz sevanja (hormeze), podrobneje, a s primerne perspektive pojasni tudi tri dosedanje jedrske nesreče. Kot pozitivna primera navede lepo urejene jedrske obrate v Južni Koreji in ruski ledolomilec, gnan z jedrskim reaktorjem.O problematiki gozdnih požarov, ki pretresajo zlasti Kalifornijo, piše v devetem poglavju. Navaja številne razloge, zaradi katerih do požarov prihaja, marsikje tudi pod vplivom neprimerno vodenega naravovarstva. Opiše tudi naše napačne predstave o krčenju gozdov, saj je recimo danes tako v ZDA kot v Kanadi (da ne omenjamo Slovenije, op. a.) več gozdov kot leta 1900. Razloge za to najde v zmanjšani potrebi po lesu in še posebej v mnogo učinkovitejšem kmetijstvu, ki na manjših površinah danes pridela mnogo več kot nekoč. Moore se zavzema za uporabo lesne biomase, ki je po njegovem mnenju mnogo primernejši vir elektrike kot sončne ali vetrne elektrarne, in za primerno razmerje med komercialno ter nekomercialno uporabo gozdov.
Zakisanje oceanov je izmišljotina
Predzadnje, deseto poglavje se nanaša na tematiko zakisanja oceanov. S tem se je kot raziskovalec precej ukvarjal, zato naslov ne preseneča: Zakisanje oceanov: popolna izmišljotina. Pravi, da bi bilo edino pošteno povedati naslednje: človeške emisije CO
2
bi lahko povzročile majhno znižanje pH-vrednosti oceanov, kar pa bi bilo daleč od zgodovinskih nivojev, pri katerih so vrste kalcifikatorjev ne le preživele, ampak celo odlično uspevale. Tu spomni na že omenjeno dejstvo, da tako nizkih koncentracij CO2
v zraku, kot smo jih imeli v zadnji ledeni dobi, še ni bilo, odkar življenje na svetu obstaja. Moore zapiše, da bi bilo izjemno čudno, če se zdajšnjemu zvišanju organizmi ne bi prilagodili. Razloži še, zakaj je CO2
nujno potreben za stabilizacijo morske vode, da ne postane preveč alkalna. Tudi za to področje navaja, da se večinsko mnenje o znižanju pH z 8,2 na 8,1 od leta 1750 ne ujema z rezultati opravljenih meritev.Zadnje poglavje kritizira nedavno objavo, ki smo jo videli na mreži Netflix v oddaji Naš planet in odmeva po svetu (denimo med udeleženci davoškega foruma, op. a.): https://www.youtube.com/ watch?v=qVJzQc9ELTE. Zelo ugleden Anglež, sir David Attenborough, je namreč lažno prikazal vzrok pomora večjega števila mrožev na obali Severnega morja in kot razlog navedel pomanjkanje kotišč zaradi klimatskih sprememb. Moore opiše dejanske razloge za njihov pomor – to je bilo krdelo severnih medvedov, ki so gnali mrože v prepad (tudi avtor oddaje Attenborough je potem v drugem prispevku padce mrožev pripisal severnim medvedom, op. a.).
Kaj naj povemo za konec? Lepo bi bilo, če bi vsaj najglasnejši »okoljevarstveniki« in nenazadnje politiki knjigo prebrali. Če menijo, da se kje močno moti, je prav, da to tudi argumentirano izpostavijo. Bojim pa se, da bo to še ena publikacija, ki bo Slovenijo obšla. Kot razumem izjave vplivnih posameznikov, je pri nas zdaj najprimerneje o nestrinjanju z neko objavo molčati.
BORUT BOHANEC
