Definicija pravi: mediacija je ena najučinkovitejših metod za preprečevanje, obvladovanje in reševanje sporov. Mediator mora biti ugledna in nepristranska oseba, »stranke« ga morajo sprejeti. Najprej mora uvideti in natančno opisati glavni problem, ki ga je treba reševati, za reševanje pa mora obvladati posebne tehnike. Vprašanje pa je, ali je Pahor primeren »strokovnjak«. Poglejmo.
Kaj je z njegovim ugledom? Predsedniki države, vlade in parlamenta so gotovo najpomembnejše in najuglednejše politične funkcije, vendar si mora politik, ki to mesto zaseda, ugled s svojim ravnanjem šele pridobiti. Pahor je kandidiral za predsednika države, ko mu je predčasno prenehala funkcija najslabšega predsednika vlade, soodgovornega za TEŠ 6. Da bi se približal ljudem, se je lotil igranja različnih poklicev, kar je bila za marsikoga burka in manipulacija, nekateri pa so vseeno nasedli.
Kot predsednik si ugleda ni ravno povečal, posebno ne pri tistih, ki bolj cenimo vsebino kot zunanjost ter bolj skrb za državljane kot zadovoljevanje narcisoidnega ega. Zato sprašujemo: »Gospod predsednik, zakaj se skrivate, ko kulturo razglašajo za izrojeno; ko hujskajo proti kulturnikom, nevladnikom, novinarjem, tožilcem, filozofom, medijem, sodiščem…; ko Janšev sekretar razglaša, kakšne so še sprejemljive rasne različice; ko se odkrije povezava med SDS in neonacisti; ko se policija nasilno spravi nad mirne protestnike in robokopi strašijo po prestolnici…?«
Ni moralna avtoriteta, je pa mogoče vsaj nepristranski? Nepristranskost hoče dokazati z večnim ponavljanjem, da sodeluje z vsako vlado, vendar se tisti, ki ga vsa leta spremljajo, čudijo njegovi servilnosti do sedanjega premierja, ki ga menda iz neznanih razlogov drži v šahu. Že njegova ocena, da Janševa vlada dela dobro, pove dovolj o njegovi nekritičnosti in pristranskosti. Sam je Janši pomagal na oblast, noče videti njegovega rušenja države in demokracije, tudi to povabilo na sestanek, se zdi, je bilo v prvi vrsti poskus utišati upravičena opozicijska opozorila in kritiko s ciljem reševanja Janše. Razumem, zakaj sta Šarec in Mesec »nespodobno povabilo« zavrnila.
Za Pahorja tiči problem v pomanjkanju dialoga, ne vidi pa neznosno nespoštljivega odnosa predsednika vlade do vseh, ki mu ne kimajo, ki jim zapira usta in jih odstavlja s položajev. Pahor poziva k usklajevanju in sodelovanju, ne vidi pa, da se opozicija že ves čas trudi konstruktivno sodelovati, a jo vladajoči ignorirajo in zavračajo. Predlaga, da bi »stranke dosegle strinjanje o osredotočenju na spopad z epidemijo, okrevanje po njej in predsedovanje EU«, pri tem pa miži, da se je Janša odločil sam spopasti z epidemijo, za njegovo neuspešnost in tragične posledice pa bi Pahor zdaj rad prilepil odgovornost tudi opoziciji; da vlada s pomočjo svoje večine v parlamentu sama deli denar, skriva načrte za razporejanje evropskih sredstev, zdaj pa bi rad naložil odgovornost za previsoko zadolževanje tudi opoziciji; Janša se sam blati v Evropi, ki jo skrbi »njegovo« predsedovanje, zdaj pa bi Pahor rad, da bi ga reševala opozicija… Hipokrizija blodi po Sloveniji. Resno me zanima: »Predsednik Pahor, kje ste dobili licenco za mediacijo?«
Obžalujem, ker ves čas molči, da nima ali pa noče imeti uvida v našo realnost in ne zmore ali noče objektivno ovrednotiti problemov. (Pa tako si želim, da bi udaril po mizi, rekoč, da je rušenje demokracije in ustvarjanje družbe samo po meri SDS nesprejemljivo.) Janša je marsikaj zavozil, tudi z njegovo izdatno pomočjo. Za kakršno koli reševanje je tako že zdavnaj prepozno. Prepričana sem, da bi bile »v korist države in njenih ljudi« samo predčasne volitve. Še nekaj. Verjetno bi EU morala preložiti naše predsedovanje na druge boljše čase. Mar lahko država, ki ni sposobna voditi niti sebe, predseduje in vodi druge?
Polona Jamnik, Bled
