»Dokazala sem, da spadam med najboljše sprinterke na svetu in zelo sem ponosna nase. Kolajna? To so sanje vsakega športnika. Zaradi malega kristalnega globusa v posebnem točkovanju sprinta za svetovni pokal je bila letošnja sezona že pred kolajno v Oberstdorfu popolna, bron pa je samo še pika na i. Več si sploh ne bi mogla želeti,« je navdušeno pripovedovala Anamarija Lampič po svoji drugi kolajni v zgodovini SP – v Seefeldu 2019 je bila srebrna v ekipnem sprintu z zdaj že športno upokojeno Katjo Višnar – in prvi v posamični konkurenci. Postala je tudi druga Slovenka s posamičnim odličjem na SP, pred njo pa je to uspelo samo Petri Majdič v sprintu s srebrom v Saporu 2007 in bronom v Oslu 2011.
Čeprav so prireditelji progo ponoči solili, so bile razmere težke in nenavadne za ta letni čas: sončno vreme, temperatura več kot 15 stopinj Celzija in zelo mehka proga. »V tako zahtevnih razmerah še nikoli nisem tekmovala. A glede na to, da sem osvojila kolajno, mi očitno ustrezajo. Na srečo so start sprinta preložili za nekaj ur nazaj: če bi startali po prvotnem razporedu, bi bil velik kaos,« je opisala nasmejana 25-letnica iz Valburge, ki se je s 14. mestom v kvalifikacijah (nastopilo je kar 112 tekačic) zlahka prebila med najboljšo trideseterico.
Edina razbila skandinavski lobi
V četrtfinalu je bila na 1,2 kilometra dolgi progi v svoji skupini prepričljivo prva, v polfinalni šesterici pa so bile njene tekmice samo Skandinavke – tri Švedinje in dve Norvežanki. Prvi polfinale, ki so ga označili za finale pred finalom, je dobila Švedinja Jonna Sundling pred Norvežanko Maiken Caspersen Falla (+0,30) in obe sta se zanesljivo uvrstili v finale. Za njima sta ciljno črto prečkali Norvežanka Ane Appelkvist Stenseth (+0,36) in Lampičeva (+0,44), ki sta morali na »čakanje« do razpleta v drugi skupini. »Bila sem 95-odstotno prepričana, da bo druga skupina počasnejša in da se bom uvrstila v finale,« je po tekmi priznala Anamarija. To se je tudi zgodilo in tako Stensethova kot Lampičeva sta kot srečni poraženki napredovali med elitno šesterico.
Tudi v finalu je bila Lampičeva, članica Triglava iz Kranja in zaposlena v Slovenski vojski, edina predstavnica neskandinavskega lobija ob treh Norvežankah in dveh Švedinjah. Varovanka italijanskega trenerja Stefana Saracca (njen osebni trener je Boštjan Klavžar, tudi njen življenjski sopotnik) je slabše startala in bila na prvem vzponu šele peta (predzadnja), po drugem in sočasno zadnjem četrta, po spustu pa je sledila njena fantastična predstava. Vklopila je »turbo pogon« in se v ciljnem sprintu, ki so ga prireditelji nekoliko razširili, izstrelila kot raketa. Medtem ko je bilo jasno, da bo Švedinja Sundlingova zmagala, se je Lampičeva do zadnjih centimetrov borila za drugo mesto in srebrno kolajno z Norvežanko Fallo.
Prepričana, da je bila druga
O srebru je na koncu odločal fotofiniš, ki je pokazal, da je bila Falla, ki je na SP osvojila že deset kolajn, ima pa še tri olimpijske, hitrejša le za tri stotinke sekunde. »V finalu sem bila zelo močna in malce mi je žal, da se nisem v finišu prerinila še pred Fallo. Na koncu mi je zmanjkal kakšen centimeter, toda tudi bron je super, čeprav je malce grenkega priokusa zaradi izgubljenega srebra. Ko sem prečkala ciljno črto, sem bila stoodstotno prepričana, da sem bila druga, vendar je fotofiniš na žalost pokazal drugače. Ciljna ravnina je bila že tako zelo dolga, a če bi bila daljša le še za en meter, bi bila zagotovo srebrna,« je ocenila Lampičeva, katere hobiji so potovanja, nakupovanje in moda.
Za njen vrhunski dosežek je zelo zaslužna tudi servisna služba, ki ji je izbrala prave maže in ji pripravila odlične smuči, na dan tekme pa je bila na progi že ob pol štirih zjutraj. »Vedno so prvi na progi. Sicer ne vem, kaj delajo, a to, kar so tokrat naredili, je čarovnija. Imela sem super smuči in tudi serviserji so pravi zmagovalci. Ponosna sem nanje, prav tako tudi na trenerski štab,« s pohvalami ni skoparila Anamarija. V Oberstdorfu je ostala brez prisotnosti in nasvetov svoje družine, ki je ostala v domovini. Predvsem očeta Janeza (nekdanji kolesar, reprezentant in olimpijec, op. p.), kar je komentirala v svojem šaljivem slogu: »Če bi bil tukaj, bi se ga zagotovo slišalo. Vedno se dere ob progi.«
