Materinščina je bila v zgodovini govorica zasebnega in predvsem nižjih slojev, medtem ko je bil v mednarodnem evropskem prostoru mednarodni sporazumevalni jezik dvora in klera, tako imenovani lingua franca, tisti, ki je premogel zapis: v starem veku grščina, v srednjem veku latinščina, francoščina od 16. stoletja naprej, v 20. stoletju pa je prevladala angleščina. Vprašanje materinščine, ki ga je Luter odprl s prevodom Svetega pisma – to so do tedaj verniki poslušali v nerazumljivi latinščini – je naslovil tudi protestantizem; od vsega začetka je torej šlo za vprašanje možnosti razumevanja, komuniciranja, učenja, torej v bistvu za emancipatorično vprašanje človekove enakopravne udeležbe v družbi.
Zaščita materinščine skozi večjezičnost
Tema letošnjega spominskega dneva, s katerim želi Unesco spodbuditi spoštovanje lastnega in tudi drugih maternih jezikov po svetu, je bila v skladu z zahtevami časa spodbujanje večjezičnosti za vključevanje v izobraževanje in družbo.
Društvo slovenskih pisateljev je zato k izmenjavi svojih izkušenj in pogledov v ponedeljek povabilo tri slovenske avtorje, ki živijo v kulturnem medprostoru in pišejo v dveh jezikih: Majo Haderlap, Brino Svit in Alberta Halásza. Z njimi se je pogovarjal Aljaž Koprivnikar.
Maja Haderlap, koroška Slovenka, je opozorila, da njena materinščina, njen jezik otroštva pravzaprav ni bila slovenščina, ampak koroško narečje, ki ji še danes priklicuje tudi okuse, vonje, spomine. Pesmi je začela pisati šele, ko se je v šoli naučila knjižne slovenščine.
Pritrdil ji je tudi Albert Halász, pripadnik prekmurske madžarske manjšine, ki je ravno tako otroštvo preživljal v narečjih, najprej v materni arhaični madžarščini in nato »lendavščini«, šele v šoli pa se je obeh jezikov naučil v knjižni obliki. Poezijo je dolgo pisal le v madžarščini, pred petimi leti, ko je dobil možnost prevoda v slovenščino, pa je ugotovil, da s prevodi ni zadovoljen; ne po krivdi prevajalca, ampak zaradi narave poezije same. Takrat je začel poezijo pisati tudi v slovenščini.
Prvi prevod njenega romana v francoščino je bil točka preloma tudi za Brino Svit. Pisateljica je prve romane napisala v slovenščini, z njihovimi prevodi dosegla tudi francoske bralce, nato pa v nekem trenutku naredila, kar se ji je prej, tako kot tudi obema sogovorcema, zdelo povsem nemogoče: prestopila je v drug jezik, jezik okolja, v katerem je živela, v francoščino. In se soočila z enako težavo kot Halász: prevod v slovenščino ji ni zvenel prav. Odtlej svoje romane prevaja sama, ali bolje, kot pravi, ne gre za prevode: »Odtlej vsak roman napišem dvakrat.«
Političnost jezika
Zamenjava jezika ni zgolj lingvistično dejanje, ampak točka preloma, ki ima tudi politične konotacije. Maja Haderlap opozarja, da je jezik njene zaprte manjšinske skupnosti oblikoval tudi njeno trpečo samopodobo, šele osebne okoliščine, ki so jo prestavile v območje nemščine, so ji pogled na lastno pisanje spremenile do te mere, da je Angela pozabe napisala v nemščini. In pri tem naletela na dvoumen odnos manjšinskega okolja in matične države do te jezikovne »izdaje«. »Ali jezik pomeni, da pripadaš skupnosti?« se je vprašal Halász, ki mu njegova ni hotela natisniti pesmi, napisanih v slovenščini. »Pisanje v tujem jeziku je emancipacija in preizkušanje. In jaz se nimam za izseljeniško avtorico, ampak za transnacionalno,« je prisvajanje s strani držav presekala Brina Svit.
