Na prihajajočem svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju bodo slovenski navijači veliko upov polagali v dvojico v teku na smučeh, Anamarijo Lampič in Evo Urevc, ki sta v letošnji sezoni v odlični formi. Da sta obe na tako visoki ravni, se imata v majhni meri zahvaliti tudi preteklosti. Z drugimi besedami Petri Majdič. Nekdanja prvakinja je namreč v teku na smučeh v Sloveniji orala ledino, a ji je kljub vsem oteževalnim okoliščinam na koncu uspelo. »Nisem se imela od nikogar učiti. Če pogledamo Tino Maze, ki je moja generacija, so pred njo v alpskem smučanju zmagovali. Ona je to vedela, bila je tega naučena in se zavedala, da se da. Iz našega okolja pa v teku na smučeh nikoli ni nihče pred menoj stal na zmagovalnem odru. Veliko energije sem vlagala v to, da sem prepričala tako okolje kot sebe, da mi lahko uspe. Kar nekaj tekem ali kolajn sem na začetku izgubila, ker nismo imeli prave opreme ali ljudi, ki bi verjeli,« pravi Petra Majdič. Občutek, da ji je na koncu uspelo, saj je v karieri osvojila bronasto olimpijsko odličje, srebrno in bronasto kolajno na svetovnih prvenstvih, 24 zmag v svetovnem pokalu in tri male kristalne globuse v sprintu, je še vedno nepopisen. »Dokazala sem, da se da,« pristavi.
Slabanja verjel v uspeh
Petra Majdič je v smučarskem teku pristala po spletu okoliščin. Če bi lahko, bi se podala v odbojko ali atletiko, a ker se niti v ožji niti širši družini pred njo nihče ni ukvarjal s športom in sprva ni imela prave podpore, ji je ostalo tisto, kar je bilo v domačem okolju najbližje. »Edini klub, do katerega sem lahko prišla sama s kolesom, je bil TSK JUB Dol. Starši niso bili navdušeni, a so dejali, da če lahko hodim sama, potem naj bo. Takrat sem bila stara deset let. Pri šestnajstih pa sem že začutila, da bi to lahko bilo nekaj resnega. Takrat sem nato odšla na gimnazijo Šiška v športni oddelek in bila že odločena, da bom mladost podredila športu,« se spominja danes 41-letna Petra Majdič, ki se je ves čas borila s pripombami, s kakšnim športom se ukvarja. »Vsem je bilo jasno, da imaš na sebi alpske smuči, ko si na smučišču. Nikakor pa jim ni šlo v glavo, zakaj tečem na smučeh v klanec, če pa obstaja žičnica.«
Ker se v smučarskem teku ni vrtelo veliko denarja, je bilo precej finančnega bremena na Petrinih starših. »Tudi oni so me spraševali, zakaj vztrajam, saj da še nikomur iz Slovenije ni uspelo.« Dvomov je bilo vse več tudi pri njej. Med 16. in 21. letom je bilo trenutkov, ko je želela odnehati, veliko. »A me je Slabanja vsakokrat znal umiriti in motivirati. S psihološkimi prijemi mi je dajal vedeti, da mi lahko uspe. Pri 20 letih je sledila prelomnica, saj sem se odločala, ali nadaljujem in še naprej prosim starše za finančno podporo ali pa se posvetim faksu in grem v drugo smer. Ko je začel prihajati sponzorski denar, sicer majhen, kot štipendija, je bil občutek dober. To in Slabanjevo vztrajanje, da je uspeh možen, sta me na koncu prepričala, da sem vztrajala.« Trud je bil prvič poplačan pri 21 letih, ko je v svetovnem pokalu prvič stala na stopničkah. »Takrat se je pri vseh začelo prebujati razmišljanje, da se da, tudi če prihajaš iz Slovenije.«
Mišice kot oklep
Ob vseh uspehih, ki so pozneje sledili, izstopa bronasto odličje na olimpijskih igrah v Vancouvru 2010. Tedaj ji je uspel čudež, saj je do kolajne prišla po padcu v jarek na ogrevanju pred sprintom v klasični tehniki. Po koncu se je šele izkazalo, da si je pri tem zlomila štiri rebra in imela predrto popljučnico. »Na vse skupaj je vplivalo več dejavnikov,« je zavzdihnila Majdičeva in začela razlagati dogodke. »Za menoj so bile dvoje neuspešne olimpijske igre, govorim v luči kolajne. V Salt Lake City leta 2002 sem v očeh vseh odšla kot turistka. Zasledovalna tekma je bila tedaj še v dveh delih. Na prvem sem presenetila, bila tretja, na drugem pa popustila, ker sem se zadovoljila z doseženim, imela pa sem tudi slabe smuči. Pozneje so Rusinji, ki sta bili prva in druga, dobili na dopinškem testu. V Torinu 2006 me je na 30 kilometrov zbil nemški serviser, ki je tekel čez progo, čeprav je to strogo prepovedano. Pred sprintom pa je prišlo kruto spoznanje, kaj pomeni, da prihajaš iz Slovenije in da je šport vseeno 'biznis'. Skratka, boljše smuči so dobile tiste, v katere so več vložili in si od njih obetali večji dobiček, jaz pa sem imela ekstremno slabe. Vseeno sem bila na koncu šesta.«
Nekaj časa se je nato spraševala, ali bi sploh šla še na tretje olimpijske igre. Ko se je odločila, je ves čas živela samo za to, zadnje leto 24 ur na dan. »Od septembra nisem smela ne v nakupovalni center ne v kino, da se ne bi prehladila. Režim je bil strog, a sem bila v življenjski formi. Bilo je jasno, da takrat ali nikoli. Ko je prišlo do padca, sem najprej preverila, ali so roke in noge cele. Mednarodni olimpijske komite mi je po pregledu z ultrazvokom, ki ne pokaže zlomov, dovolil startati.« Ker je bilo jasno, da bo pristala na testiranju za doping, močnejših protibolečinskih tablet ni smela zaužiti. Bolečine je blažila z nalgesinom in lekadolom ter trpela. Da je strašanske bolečine lahko vzdržala in zraven še tekmovala, je bila posledica vrhunske pripravljenosti. »Telo sem imela tako mišičasto, da so bile mišice kot oklep. V bistvu so mi mišice držale skupaj kosti. Pozneje, ko so moj dosežek preučevali strokovnjaki, so to večkrat poudarili. Hkrati pa je tudi res, da ko si enkrat več kot 20 let v vrhunskem športu, lažje prestajaš bolečine.«
Ko je začutila psihično utrujenost, je sklenila kariero
V času kariere je večkrat opazovala, kako so tekmice dobivali na testih za doping, kar ji je pogosto jemalo voljo do tekmovanja. »Zame je bil vedno izziv, da vidim, do kam lahko pridem, če sem 'čista'. So pa bili trenutki, ko sem denimo prišla v cilj, pa sem dobro vedela, da je tekmovalka pred menoj 'našopana'. Pozneje so jo tudi dobili, a meni tretjega mesta nikoli niso vrnili. Včasih sem si želela, da bi imela čarobno paličico, s katero bi udarila ob tekmovalno listo in pokazala, kdo je kdo. Najhuje je bilo pred olimpijskimi igrami v Torinu, ko so dobili celotno finsko reprezentanco, pa ruske tekačice… In to ravno take, ki so imele izjemne pogoje za delo. Samo stopile so iz hiše in lahko trenirale. Takrat sem Slabanji rekla, da se ne grem več, ker so enostavno vsi na dopingu. Dejal mi je, da mogoče že res, a naj mu dam eno leto, da vidiva, kje sva, in da potem lahko mirne volje odkorakam stran. V Torinu mi ni uspelo, sem pa štirinajst dni pozneje dobila prvo tekmo v svetovnem pokalu in potrditev, da lahko tudi brez dopinga. Moji veliki prednosti sta bili dobro telo in ekstremna regeneracija,« pojasni Majdičeva.
Kariero je Petra Majdič sklenila leta 2011 pri 32 letih. V zadnji sezoni je prišla do druge kolajne na svetovnih prvenstvih in osvojila še tretji mali kristalni globus v sprintu. »Sezono sem takrat začela s trimesečnim zaostankom, saj sem se vračala po poškodbi. V sebi sem še imela energijo, lahko bi bila na visoki ravni zagotovo še dve sezoni. Toda kaj več bi lahko naredila? Res je, zaslužila bi več denarja, bila medijsko popularna… A me je vse skupaj začelo psihično obremenjevati. Telo in glava sta postajala utrujena, posledično nisem bila več željna uspehov. Čutila sem veliko odgovornost do najožje ekipe, saj je bilo ves čas treba upravičevati vložke Smučarske zveze Slovenije in sponzorjev. To me je začelo najedati. Ob tem pa medijska pozornost in pričakovanja ljudi… Preprosto sem bila vsega sita, zato je bil pravi trenutek, da sem končala to poglavje v življenju.«
