Nedeljsko slovo od Đorđa Balaševića, ki je pri 68 letih izgubil bitko za življenje zaradi zapletov po okužbi s koronavirusom, je minilo v dveh paralelnih svetovih. Na eni strani s tihim pogrebom v krogu družine in prijateljev, na drugi pa z množicami oboževalcev, ki so se v tisočih zgrinjali na trge mest nekdanje Jugoslavije. Sam pogreb je minil tako, kot si je Balašević zaželel v eni od svojih pesmi, baladi Slovenska, v kateri je pel »Nek' mi ne drže govore, nek' drugom pletu lovore« in s tem povedal, da noče govorov in vencev. Družina, žena Olivera in njuni trije otroci, so mu željo izpolnili. Na mestnem pokopališču v rodnem Novem Sadu so ga k poslednjemu počitku pospremili samo najbližji in tamburaši, ki so zaigrali njegovo pesem Olivera, pogrebnemu sprevodu, na katerem je bilo 30 ljudi, pa sta se pridružila še dva župana, novosadski Miloš Vučević in ljubljanski Zoran Janković, ki je na grob položil venec z napisom »Prijatelju Đoletu v slovo«. Vhode na pokopališče so varovali varnostniki, so pa tisti, ki so se od glasbene legende želeli posloviti na grobu, to lahko storili po pogrebu.

Tisoče ljudi, sveče in zajčki

Povsem drugačna zgodba se je odvijala zunaj novosadskega pokopališča. Na družbenih omrežjih so se po novici o smrti panonskega mornarja, ki je te dni vsaj v simbolnem smislu spet združil Jugoslavijo, več dni zlivali komentarji žalosti, spomini na njegove koncerte, zahvale za njegove pesmi, sporočila miru in opevanje lepot naše nekdanje skupne države. Trge mest od Srbije do Slovenije so prekrili sveče in plišasti beli zajčki, ki nastopajo v njegovi pesmi Neki novi klinci in ki jim je Đorđe Balašević doma moral nameniti celo sobo, saj so mu jih na oder redno metali obiskovalci njegovih koncertov.

Medtem ko se je na Prešernovem trgu v Ljubljani, mestu, ki ga je najbolj zaznamoval s koncertom leta 1994, zbrala le peščica ljudi, smo bili v nekaterih hrvaških, srbskih in bosanskih mestih priča prizorom, kakršnih smo vajeni le ob smrti največjih. Kar je Balašević za našo regijo, kot človek in glasbenik, tudi bil. V Novem Sadu so nedeljo razglasili za dan žalovanja in ugasnili luči v mestni hiši, novosadski Radio 021 je ves dan predvajal izključno Balaševićeve pesmi ter njegova sporočila in govore s koncertov, župan Novega Sada pa je tvitnil, da Novi Sad po Balaševićevi smrti ne bo nikoli več isti.

Podobno je bilo v Beogradu, kjer so se oboževalci Balaševića zbirali na Trgu Nikole Pašića, peli njegove pesmi ter polagali sveče in cvetje, opaziti pa je bilo tudi velik transparent, na katerem je pisalo »Lahko noč, dame in gospodje«, kot je glasbenik rad rekel publiki ob koncu svojih koncertov. Množice ljudi so se zbrale tudi v Sarajevu, pred dvorano Skenderija, kjer je Radio RSG pripravil še manjši koncert in s tem spomnil na čase, ko je v Skenderiji, kmalu po vojni v BiH, pel Balašević. In to kljub opozorilom, naj tega ne stori in naj se Sarajeva raje izogiba, ker bi ga lahko kdo ubil. »Če je cena to, da sem dva dni na muhi nekega norca… Oni so lahko bili na muhi pet let. No, zdaj imam priložnost, da sem vsaj dva dni v življenju tudi sam Sarajlija, vsaj po tem,« jim je odgovoril. In priredil koncert, ki se ga še danes spominja na tisoče Sarajevčanov.

Stare pesmi spet postale novi hiti

Prava evforija žalovanja, podobna ali celo večja kot tista, ki smo ji bili priča ob smrti Oliverja Dragojevića, je zajela tudi Hrvaško. Zagrebška Arena je zažarela ob svečah, slišati je bilo tudi prepevanje in ploskanje, v Pulju, kjer so glasbeniku v čast osvetlili Areno in krožišče v Šijanu, pa so se mu poklonili na železniški postaji, na kateri se je odvija zgodba njegove pesmi Oprosti mi, Katrin, ter ga na zadnjo pot pospremili s piskom vlaka, ki je zapuščal postajo. Na stotine ljudi se je zbralo tudi v Zadru, na Reki, v Opatiji in Splitu, kjer je odmevalo od vzklikov »Đole, Đole, Đole!«, brez množičnega slovesa ni šlo niti v Osijeku, ki mu je Balašević posvetil svojo zadnjo pesem Hej, lega, in celo v Banjaluki, edinem večjem mestu nekdanje Jugoslavije, v katerem Balašević po vojni ni več nastopil. Pa ne zato, ker bi imel težave z Banjaluko, ampak ker je, kot je večkrat povedal, imel težave z ljudmi, ki so govorili v njenem imenu in mu pošiljali sporočila, da ga tam čaka metek.

To nedeljo je Banjaluka pokazala, da ga ne obožuje nič manj kot drugi, kolektivna žalost, ki je preplavila našo regijo, pa je odmevala tudi v tujih medijih, od Evrope do ZDA. In seveda na družbenih omrežjih, youtubu in drugih platformah za pretakanje glasbe, kjer so Balaševićeve pesmi, med njimi še zlasti Kad odem, dosegle po več sto tisoč novih ogledov oziroma poslušanj.