Drugi, še malo bolj futurističen scenarij je električen. Zgraditev panglobalnega omrežja daljnovodov in kablovodov, ki bodo izkoriščali dan in noč in letne čase. Sonce bomo lovili; tako ali drugače. Po domače: tako bi lahko elektriko iz poletja transportirali v zimo. Prek omrežja, direktno, brez izgub pri konverziji v vodik. S tem bi močno omilili težave, ki bi jih z veliko večjimi količinami sončnih elektrarn lahko imeli s shranjevanjem energije. Kombinacija obeh scenarijev bi lahko do leta 2050 poskrbela za brezogljično energetiko na globalni ravni. Sobotna priloga Dela
Nepreslišano: Robert Golob, predsednik uprave Gen-I
Glede prihodnosti obstaja več scenarijev, ki so za zdaj vsi futuristični. Eden izhaja iz naftno-plinskega sektorja, ki stavi na tako imenovani zeleni vodik. V Savdski Arabiji in Združenih emiratih bi v puščavah gradili sončne elektrarne in tam proizvajali vodik ter ga z obstoječo plinsko infrastrukturo – denimo terminali za utekočinjeni zemeljski plin – izvažali v Evropo. Alžirska različica je zelo podobna, le da ne potrebujejo terminalov, ker imajo plinovod. Ta scenarij bi bil uresničen mogoče do leta 2030. Kot veste, je črpanje zemeljskega plina tesno povezano s črpanjem nafte, zato bi bil vodikov scenarij lahko huda konkurenca kontinentalni oskrbi z zemeljskim plinom, na primer iz Rusije. To je tako imenovani zeleni plinski scenarij, v katerega namerava Evropska unija vložiti ogromno denarja. Tu prednjači Nemčija. To lahko ustvari konflikt z obstoječimi dobavitelji zemeljskega plina, a mislim, da bo prišlo do dogovora. Le trajalo bo malce dlje.
Robert Golob predsednik uprave Gen-I