Katrca – mimogrede, letos praznuje 60. rojstni dan – nikoli ni bila moj avto, a ko sem lani dobil priložnost, da jo po dolgem času peljem, sem mnenje začenjal spreminjati. Na bolje. Če bi danes mladostnika posedel v Renaultovo katrco, katere uradno ime je bilo sicer 4L, mu najverjetneje ne bi bilo nič jasno. Tudi zavoljo ročne zavore na voznikovi levi strani in ročice menjalnika na armaturni plošči. Da o čoku, ki ga je pred zagonom treba potegniti, katrci pa dati čas, da se segreje, sploh ne govorim. Toda tisti, ki je znal poslušati njen motor, je dobro vedel, da je enostavna za vožnjo in se je skozi ovinek mogoče peljati tudi zelo hitro. Na avtocesti se jo je dalo pognati vse do 140 kilometrov na uro. Nič čudnega, ko pa je bila podhranjena in je tehtala zgolj 750 kilogramov.
Ob obujanju spominov na mladost se vedno zavem, kako zelo so se časi od začetkov slovenske samostojnosti spremenili in kako zelo smo na vseh področjih napredovali. Tudi avtomobilskem. Pred 30 leti je bilo za štirikolesnik pomembno zgolj, da deluje čim bolj zanesljivo in te ne pusti na cedilu, danes pa v povezavi z avtomobili govorimo zgolj o elektrifikaciji, avtonomni vožnji in souporabi. In ne boste verjeli, ko govorimo o elektrifikaciji, se omenja tudi katrca. Pri Renaultu namreč resno razmišljajo, da bi legendo obudili, in to kar v električni različici. Bo vožnja z njo tako zabavna, kot je bila z originalno?
Najverjetneje ne. Guganje oziroma posledično nestabilnost je bila nekaj, kar smo vozniki z veseljem vzeli v zakup, pa čeprav smo se zavedali, da če ni vožena pravilno, začne nihati in je lahko neobvladljiva. Marsikdo bi tako znal povedati, da se je z njo celo postavil na glavo in v nevarnost spravil še vse tiste, ki so sedeli na zadnji klopi, kjer so bili centimetri za glavo sicer izdatno odmerjeni, za kolena pa… In še preglednost ni bila vredna svojega imena, saj je bilo vzvratno ogledalo na zgornjem robu armaturke, zato je voznik videl bodisi zadnje naslonjalo bodisi obraze sopotnikov.
Čeprav je katrca – čakalni roki nanjo so bili dolgi in pogosto odvisni od spretnosti in poznanstev kupca – za današnje razmere dejansko bolj malo avta, pa je zato še vedno nadvse zabavna. Meni je všeč. Danes celo bolj, kot mi je bila pred 26 leti. Upam, da mi bo všeč tudi električno gnana. A med njima bo več kot 60 let časovne razlike. Približno toliko, kot je bilo razlike v letih med nama z dedkom, pa sva kljub temu pogosto debatirala, kot da bi bila vrstnika. Renaultovci, potrudite se, naj bo nova čim bliže originalu. Hvaležni vam bodo milijoni!
