Dežela nomadov je v najširšem registru, še preden je film o 61-letni učiteljici in vdovi, ki živi življenje na ameriški cesti, zgodba o kapitalizmu. In kapitalizem med drugim rad daje posamezniku občutek, da ima svoje življenje pod nadzorom, da ima izbiro. Ker kot vemo, bi bilo življenje brez izbire dolgočasno in strogo. In ljudje lahko v razvitem kapitalizmu izbirajo tako rekoč o vsem. Kaj bodo delali, kaj bodo jedli, kaj bodo oblekli ter kje in kako bodo živeli. A ko ima posameznik pred sabo neskončno izbiro, ta postane pritisk in prisila. Postane to, čemur Barry Schwartz pravi tiranija izbire. A v Deželi nomadov ne gledamo filma o ljudeh, ki imajo izbiro, pač pa film o ljudeh, ki nimajo izbire. In slišimo o neki drugi tiraniji, o tiraniji dolarja.
O generaciji Američanov, ki jim je gospodarska kriza leta 2008 vzela ekonomsko prihodnost. Ne brezdomci – ljudje brez hiše, izvemo. Osiveli srednji razred, ki si ne more privoščiti upokojitve, a si z delom tudi ne more privoščiti nepremičnine. In prav zaradi manka izbire ta skupnost – ne plemenska, razredna – tava po neskončnih ameriških cestah, ki jim fotografija Joshue Jamesa Richardsa podeli tudi neskončno lepoto. Klatijo se in potikajo, živijo in bežijo. V avtodomih in kombijih. Po Nevadi, Južni Dakoti in Nebraski. Tako kot je od oceana do oceana pred svojim svetom bežal Forrest Gump in tako kot so zaradi velikih korporacij proti boljšemu življenju in Kaliforniji bežali v Fordovih Sadovih jeze (1940).
A prav to je tisto, kar je čudno. V tej drami kitajske režiserke Chloé Zhao, ki je Ameriko, ki je v mainstream produkciji ne vidimo pogosto, mojstrsko slikala že recimo v Jezdecu (2017), nihče ni jezen. Niso jezni na Amazon, kjer delajo sezonsko, ne na mraz, ki jim očitno pride do kosti, niti na pomanjkanje, ki je vsepovsod, a mu scenarij ne daje sentimentalne pozornosti. Skratka, na naše začudenje tem ekonomskim potepuhom ne pride do živega nič. Tam na margini, kjer bi si mislili, da bosta samo trpljenje in revščina, Dežela nomadov razkrije nepričakovano bogastvo, ki, vsaj zdi se tako, ga ne bi mogli več najti v vzporednem svetu kapitalizma, kjer se je razširila, razpasla in razrasla dogma dobička. Kjer lahko tisti z denarjem kupijo vse. A ko Zhaova govori o svetovih, kjer imajo stvari in ljudje ceno, in o svetovih, kjer je nimajo, tega sprva sploh ne boste opazili.
To namreč počne tako subtilno, prefinjeno in nekonfliktno, da ni sporočilo nikoli vsiljeno. To namreč počne tako, da izjemno Frances McDormand alias Fern postavi v kombi in med prave ljudi. V tem filmu je namreč nekaj igralcev, vsi drugi pa so resnične osebe z resničnimi zgodbami. Razlika je samo v tem, a razlika je odločilna. A ta film zaradi tega ni dokumentarec, pa čeprav bi lahko bil. Bolje je reči, da Zhaova preprosto režira življenje. In to se čuti, to je nezgrešljivo, človečnosti se ne da ponarediti. Posebej takrat, ko Fern zmanjka za preživetje na poti in se mora vrniti med štiri stene. Tam in takrat se nad nas zgrne vsa njena tesnoba, vsa njena odtujenost od sistema. Od sistema, ki ji je naprej dal – predvsem pa obljubil – in ji nato tudi vzel. S tleskom prstov. Z zaprtjem rudarskega obrata, ki je izbrisalo poštno številko mesta, v katerem si je zgradila dom. Fern je zato v zadnjem prizoru znova na cesti. Drsi in drvi tudi po odjavni špici. Ne, ker bi bila alternativa lahka in preprosta, na cesti je iz preproste nujnosti. Beži – stran od sistema neskončne izbire in neznosnih izgub.
