V tej opuščeni tovarni se je naselila pisana skupnost mladih ljudi, umetnikov, tudi takih brez doma, skvoterjev, z mladostno razigranim, svojevrstnim, pisanim kulturnim izražanjem. V tem našem obupnem svetu brezobzirnega kapitala, nasilja in virusov so tod našli svoj prostor. V različnih umetniških izrazih so videli svoj življenjski smisel.

Kultura je vedno odsev časa, ljudi in duha v družbi. Tudi kultura teh mladih je taka. Je podoba časa in duha družbe, v kateri živijo. S svojo umetnostjo in nesnago vred, ki se je tam nabirala, so kazali ogledalo kulturi »visokega razreda« in mestni gospodi, lastnikom objekta. Tudi če je bila njihova kultura še tako nesprejemljiva, je bila njihova. Bila je plod sveta, kakršnega vidijo oni. To je bil njihov način življenja s tem svetom, ta svet pa naše ogledalo, saj so ga dobili od naše generacije. S tako kulturo in življenjem so bili na poti lastnikom Roga.

S policijskim nasiljem je bil ta svet poteptan. Njihov ustvarjalni kulturni izraz podrt, osramočen, zavržen.

Nikar mi ne recite, da ima kapital svoje pravice. Vprašam vas, kakšne so te pravice, če sem videl na cesti ležati mlade vklenjene ljudi. To so bili vendar naši, sinovi, hčere, vnuki, sosedovi otroci. Vedno uporniški in svojevrstni v svojih najstniških letih. Videl sem zatajen gnev na njihovih obrazih. Videl sem njihovo razočaranje nad generacijo svojih očetov, ki sprejemajo diktat brezobzirnega kapitala, vedo za okoriščanje s prevarami, goljufijami in krajami nekdaj družbenega premoženja. Oni pa v blatu. Prepričan sem, da lastniki Roga namerno niso hoteli najti poti do teh mladih. Hoteli so pokazati svojo moč. Ne prvič na tak način.

To me je zmotilo. In nasilen nastop policije zraven. To je bila zloraba fantov v uniformi za akcije po meri oblasti. Moj gnev je zato namenjen poveljujočim v policiji in mestni oblasti. Vsi izgovori oblasti, da bodo v Rogu jutri nekakšni centri kulture zanje, so zaman. Vem tudi, kakšni bodo jutri odgovori teh mladih. To so volilci jutrišnjega dne. Ne pozabimo tega.

Nedaleč od tod je Roška cesta. Mimogrede mi preskoči spomin na neki drug shod v osemdesetih na njej. Shod ni bil napovedan, pa tudi prepovedal ga ni nihče. Zbralo se je več kot 10.000 ljudi in pospremilo štiri junake v zgodovino. Če boste pozorno pogledali posnetke tistega shoda ali pa onega na Kongresnem trgu, kjer je pesnik Tone Pavček bral »Majniško deklaracijo«, boste videli, da ni bilo nikjer policije/milice. Poudarjam: shoda nista bila napovedana, varnostno visoko rizična, odvijala pa sta se kot v pravljici. Za varnost shoda je poskrbel, kar je danes skoraj neverjetno, »le« komandir postaje milice Ljubljana center. Profesionalno, modro, neopazno je razporedil svoje fante in zavaroval demonstrante, ljudi. In to brez specialcev, konjenikov, vodnih topov… Tudi promet je neovirano tekel, saj je prav tako profesionalno za to poskrbel komandir prometne milice. Varovanja ni vodil policijski minister, niti poveljnik policije – kot nedavno na Šubičevi. Pošteno povejmo, da je modro ravnal tudi poveljnik vojaške policije. Zunaj, pred vrati vojašnice, je pustil le dva vojaka. Brez strahu pred hrumečo množico.

Tako je takratna policija/milica varovala ljudi, demonstrante. Ne elite, ljudi je varovala, in tu tiči bistvena razlika med takratnim in današnjim časom. Tedanji politiki se ni bilo treba skrivati za ograjami pred gnevom svojih (glupih) ljudi kot danes.

Ampak to je bilo v svinčenih časih enoumja.

Danes smo v demokraciji. Današnja, demokratična, politična elita se pred svojimi ljudmi skriva za ograjami, za kordonom policijskih specialcev. Namen je očiten. S konjenico, vodnimi topovi in drugimi prisilnimi sredstvi utišati, ustrahovati (še) mirne demonstrante, ki se s tako demokracijo ne strinjajo. Strah je tisti, ki jih žene. Strah pred izgubo privilegijev, podarjenih služb, naslovov, položajev, prigoljufanih dobičkov. Zraven sodi še primitivno blatenje vsakogar, ki se jim postavi nasproti. To je obraz novega kapitalizma, nove politične elite, druge republike. To je program enega vodje, ene stranke, enega (glupega) naroda.

Zgodovina je v takih primerih neusmiljena. Zavrgla je mnoge podobne oblastnike. Spomnite se tega, gospodje poslanci SMC, DeSUS, SNS, NSi, pa tudi SDS. Ne morete govoriti o volilnih prevarah, o volilnih goljufijah, izgubi volitev, o fake news. Prevaranti ste tokrat vi. Vi ste nas volilce prevarali in ogoljufali z lažnivimi programi, obljubami svetle bodočnosti, s sramotno zunanjo politiko, s policijskim nasiljem. Je bil v resnici to vaš program?

Ste res padli tako nizko, gospodje Jurša, Zorčič, Simonovič, gospa Sluga in drugi iz tega gnezda, da še zmorete mirne vesti držati »štango« taki oblasti? Kje je vaš ponos, poštenje in osebna drža, s katero ste se postavljali na volilnih shodih.

Dušan Kaplan, Ljubljana