Miha Dovžan, slovenski biatlonec: Na Pokljuki je odgnal vse dvome

Predvsem po dobrih rezultatih. Vesel sem, da se mi je naposled odprlo in sem pokazal napredek. Zelo sem zadovoljen s tekaškimi nastopi, kjer sem ohranjal stik z najboljšimi. Na stadionu je bilo brez navijačev čutiti praznino, a na tekme brez gledalcev smo se v tej zimi že navadili.

Drugače je, saj zelo dobro poznam teren. Proga mi ugaja, ker je dinamična in ne dovoljuje dolgih počitkov. Všeč so mi proge na poskok.

Na prvenstvo sem šel brez pričakovanj. Želel sem pokazati čim boljše predstave, kar mi je uspelo. Drugače je pri Jakovu Faku, okoli katerega so rasla pričakovanja in za najboljše tekmovalce pritisk na velikem tekmovanju lahko postane dodatna obremenitev.

Ko ne gre vse po načrtih, se zgodi, da začneš dvomiti vase. Hitro se lahko izgubiš, če ne ugotoviš, kaj si delal narobe in kaj bi bilo treba narediti drugače. Tekme si v napornem ritmu sledijo druga za drugo, vmes sem bil okužen s koronavirusom in sezona bi bila zame lahko hitro izgubljena. Tudi zaradi tega sem še toliko bolj zadovoljen z razpletom na Pokljuki. Verjamem, da bom dobro formo zadržal do konca sezone in na naslednjih preizkušnjah dokazal, česa sem sposoben.

Na začetku sem mislil, da ne bom imel veliko težav. Simptomi so bili ob pojavu okužbe zelo blagi, pravzaprav sem samo dva dni čutil bolečine v mišicah. Ko pa sem telo znova zagnal v rdeče obrate, se ni nikamor premaknilo. Mesec ali dva sem potreboval, da sem se sestavil. Zdi se mi, da smo se po okužbi malenkost prehitro vrnili k zahtevnim treningom. Tekmovalci iz drugih ekip so po okužbah najprej opravili teste sposobnosti, mi tega žal nismo storili.

V letošnji sezoni smo dobro trenirali, a je v začetku novembra v Ramsauu celotno reprezentanco doletela okužba, kar je pokvarilo dosežke na začetku zime. Malo smo bili neprevidni, a verjetno je bolje, da smo zboleli na začetku sezone kot med novoletnimi prazniki, kot Klemen Bauer, ki na Pokljuki ni imel moči za hude napore.

Na začetku smo malo tavali v temi, ker nismo natančno vedeli, kje smo. Ko se boriš za 90. mesto, se pojavi slab občutek. Malo sem že obupoval, a sem na koncu zbral moči in verjel v uspešno vrnitev. Obrestovalo se je, da smo pred svetovnim prvenstvom opravili sklop priprav na Pokljuki.

Če bo šla moja pot še naprej navzgor, mi bo uspel tudi preboj med najboljšo deseterico. V biatlonu vlada izjemna konkurenca. Ogromno tekmovalcev ima realne možnosti za zmago in vse nacije se na vseh prizoriščih pojavijo v polnih zasedbah. Ne dogaja se, da bi izpuščali tekme, ampak gredo vsi na polno.

Odvisno od posameznika. Nekateri biatlonci se razvijejo hitreje, drugi, tako kot sam, potrebujemo več časa. Norvežan Sturla Holm Laegreid je star 24 let in je na Pokljuki postal svetovni prvak. Tudi Johannes Thingnes Boe je silovito krenil, ko je prišel v člansko konkurenco. Nekaterim gre počasneje in zgodi se, da mnogi biatlonci šele pri tridesetih letih dočakajo svoj trenutek.

S tem se ne obremenjujem. Na vsaki tekmi želim opraviti po najboljših močeh in verjamem, da je to prava pot. Vsak dan se je treba truditi in na koncu se bo zagotovo poznalo. Motivacije mi ne manjka, tudi želja po tekmovanju je z dobrimi dosežki vse večja.

Nekaj olimpijskih izkušenj s Pjongčanga že imam, a Peking bo zgodba zase. Prizorišča ne poznam, kar mi celo bolj ustreza. Običajno je tako, da se hitro prilagodim nepoznanim razmeram.