Njen cilj je akumulirati politični, finančni in upravljalski kapital države. Opozicijski KUL ostaja razdrobljen, stranke same zase čakajo na volitve in povolilne koalicije. Druga možnost za KUL je aktivna politika, programska konvergenca, skupni politični nastop na volitvah z jasno in dogovorjeno hierarhijo vodenja. Legitimnost politične alternative in drugačna vsebina sta tu ključni. Tretja že večkrat preigrana možnost je iskanje novih političnih voditeljev in stranke, ki bi lahko zapolnila prazen prostor še vedno prevladujoče leve politične sredine. Možnosti za takšne alternative so majhne, Cerarjeva polomija je še sveža, čeprav je Šarec preživel s podobnim pristopom. Nekdaj smo bili obsojeni na uspeh, danes očitno na neuspeh.

Potrebujemo po porazu v parlamentu novi KUL? Ne, zadostuje, da bo drugačen. Pahorjeva ovenela roka sprave in Janšev večni most sodelovanja sta tu del domačijske epistemologije in politične abotnosti. Sta problem in ne rešitev. Tlakujeta demontažo demokracije in vzpon kompradorskega kapitalizma. Mladina