Nespoštovanje vrednot, za katere smo se borili v vojni za samostojno Slovenijo

Vojni veterani bomo vztrajali in zagotovili, da se bodo spoštovale in uresničile vrednote, za katere smo se borili v vojni za samostojno Slovenijo. V izjavi ob dnevu suverenosti smo zapisali, da trenutna vlada zlorablja čas epidemije, ko s svojimi ravnanji, ukrepi in posegi na področju nacionalne varnosti, pravosodja, policije, kulture, medijev in na drugih področjih zavestno krši Ustavo Republike Slovenije. S tem razgrajuje državne in družbene sisteme ter krši človekove pravice in temeljne svoboščine, kar dolgoročno vodi v razpad pravne države in na pot iz demokracije v avtoritarni sistem.

Takemu vodenju Republike Slovenije se ne odrekamo le vojni veterani 91, temveč tudi vojni veterani in domoljubi, združeni v Koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije. Zato ob tej priložnosti še enkrat javno sporočamo, da bomo storili vse, kar je potrebno, da začne obstoječa oblast delati za državljanke in državljane Slovenije, in ne samo za uresničevanje svojih osebnih in strankarskih interesov. V koordinaciji, ki v svojih zvezah in društvih združuje vse generacije, si bomo prizadevali za vzpostavitev pravne, pravične in socialne države ter za to, da se ponovno pridobi visok ugled Slovenije v mednarodni skupnosti. Ob tem moram poudariti, da je medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje naša prihodnost! Pri tem bomo izhajali iz naše Listine vrednot, ki nas zavezuje, da bomo zahtevali dosledno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ohranjanje in razvijanje Slovenije kot pravne in socialne države, ohranjanje in razvijanje Slovenije kot strpne in vključujoče družbe, kjer ni prostora za sovražni govor, ohranjanje javnega dobrega, naravnega bogastva in zdravega življenjskega okolja, domoljubje, zagotavljanje varnostne in obrambne zmogljivosti Slovenije ter ustvarjanje možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije.

Ustava določa, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo, vendar to ne vključuje le tistega »ljudstva«, ki je izvolilo stranke, ki so na oblasti oziroma imajo večino v parlamentu. Ta večina v parlamentu mora upoštevati tudi drugi del oblasti – opozicijo oziroma njene volilce, ko gre za zadeve, ki presegajo strankarske in koalicijske interese, oziroma ko gre za zadeve skupnega pomena in strateške odločitve države. Naj omenim samo vladno nespoštovanje strategije Državnega zbora Republike Slovenije o slovenski zunanji politiki.

V dobro Slovenije so zmožni ravnati le sposobni ljudje – ministri in poslanci, ki imajo svojo hrbtenico, ki so nepristranski, neobremenjeni, inovativni, in tisti, ki ne vidijo samo svojega strankarskega vrtička v slovenskem vrtu, kot je ob neki priložnosti zapisala Benedettijeva. Opredeliti bi bilo treba, o katerih strateških zadevah bi moralo neposredno odločati ljudstvo na referendumu, recimo o volilnem sistemu. Smiselno bi bilo volilcem postaviti vprašanje, ali so za proporcionalni ali za večinski volilni sistem.

Če pogledamo delo sedanje vlade, lahko ugotovimo, da niti koalicijske stranke ne delujejo homogeno, saj je vidno, da največja koalicijska stranka dela po svoje, obe drugi koalicijski stranki pa sta zadovoljni s tem, da lahko uresničujeta svoje strankarske interese. Minister na tiskovni konferenci govori kot predstavnik vlade, za seboj pa ima napise svoje stranke (NSi). Ali je to minister samo svoje stranke? Torej dve stranki koalicije delata zase in tolerirata največjo vladno stranko, da ta nezakonito oziroma neupravičeno posega v ključne državne in družbene sisteme.

Poleg tega menjuje strokovne kadre oziroma preureja državo, dopušča medijske manipulacije in na različne načine omejuje delovanje nevladnih organizacij. Vidno prisotni so poskusi zlorabe policije za doseganje svojih lastnih interesov – naj omenim samo oviranje preiskave v zvezi z nabavo mask in ventilatorjev, zdaj pa so tukaj že poskusi za zamenjavo predsednika Računskega sodišča. Kdor vladi stopi na prste, je deležen posebne obravnave, javne diskvalifikacije in stigmatizacije, da ne rečem še kaj več.

Mnogi vladi med drugim očitajo, da napačno komunicira z državljani, da jim grozi z ukrepi in da neprestano spreminja prepovedi. Policija ni v lahkem položaju, saj z njo vlada in notranji minister grozita državljanom. To sem v javnosti že povedal; policijo bi morali prikazovati predvsem kot humano institucijo, ki pomaga organom in institucijam, ki so v prvi vrsti odgovorni za zajezitev epidemije. Policija se zlorablja in nalaga se ji vse več obveznosti. Prav to kaže, da počasi postajamo policijska država, da epidemije ne znamo obvladovati kako drugače.

Delamo nasprotno, s policijo se grozi, grozi se s strožjim ukrepanjem policije, zvišujejo se kazni. Enostavno povedano: izvaja se represija, ta pa povzroča odpor in nezadovoljstvo državljank in državljanov. Zato prihaja do slabe volje in upiranja ljudi vsemu, kar jih moti, včasih tudi kar tako. Učitelji so se uprli testiranju, ker se je testiranje od njih zahtevalo. Zakaj vlada testiranja ni priporočila? Zakaj so si bile izjave predstavnikov vlade in stroke v medijih o tem nasprotujoče?

Tudi za državljane bi bilo bolj sprejemljivo, če bi se jim predlagalo, kako se obnašati v nekem okolju in kako ravnati ob sprejetih ukrepih, s pojasnjevanjem, kako ti ukrepi prispevajo k zajezitvi epidemije oziroma kako nekatere stvari škodujejo zdravju. To je mogoče le, če imata stroka in vlada za to prave odgovore, ne pa da imata vsakodnevno drugačne ali celo različne odgovore. Ljudje čutijo odpor do testiranja in cepljenja tudi zato, ker mediji vsak dan nekaj desetkrat pokažejo cepljenje in »vrtanje po nosu«!

Ali imamo odgovor na vprašanje, zakaj je bila in je še vedno uvedena »policijska ura«, čeprav smo vse omejili? Dobro bi bilo, da bi kdo pojasnil, zakaj imamo policijsko uro. Gostinske in druge lokale smo zaprli, ustvarili smo občinske oziroma regijske meje, zaprli kinodvorane, gledališča, mnoge trgovine in blagovne centre ter prepovedali javna zbiranja. In zakaj po 21. uri ne bi smeli ven, če za to obstaja potreba ali če se moramo vračati domov s privatne ali druge poti?

Dobro je, da naša policija opisani politiki vlade in ukrepom sledi tako, da je njeno delo še vedno profesionalno, sorazmerno, humano in skladno s policijsko etiko. Slovenija je bila leta 1992 prva srednjeevropska država, ki je sprejela Kodeks policijske etike. Sam osebno sem vodil ta projekt in na mednarodnem posvetu kodeks predstavil tudi dekanom srednjeevropskih policijskih akademij.

Govorimo o kariernem sistemu v policiji, visoke funkcije pa so v lanskem letu praviloma dobili nekarierni policisti, ki so zamenjali visoko strokovne karierne kadre. Ob tem je policiste notranji minister razgalil z imeni, priimki in podatki o plačah. Tudi če je to ravnanje po oceni nekaterih zakonito, pa to ni modro in etično ravnanje. Je neetično ravnanje. Gre za nedopustno ravnanje, po mojem mnenju gre tudi za nezakonito ravnanje, in sicer zaradi varnostnih razlogov, kar določajo nekateri policijski predpisi. V mislih imam zakon o organiziranosti in delu v policiji, pravilnik o zaščiti podatkov policije, akt o sistemizaciji delovnih mest v policiji itd.

Še vedno se postavlja vprašanje, zakaj aktivirati 37.a člen, saj bi lahko ustrezno število vojakov Slovenske vojske usposobili s tečajem za pomožne policiste. To bi lahko uvedli tudi za nekatere druge javne uslužbence. Bilo bi ceneje, ne pa da pomožne policiste iščemo predvsem v gospodarstvu in s tem povzročamo gospodarstvu izpad v proizvodnji. V tem primeru bi imeli vojaki Slovenske vojske, ko bi bili vpoklicani za pomoč policiji, enaka pooblastila kot pomožni policisti oziroma policisti.

Na različne načine se bomo odzivali tudi v prihodnje, ker Slovenija še vedno nima izdelane vizije, kakšna država želi biti in kateri so njeni ključni politični, ekonomski ter socialni cilji, ki naj bi določali prihodnost njenih državljank in državljanov, ki si želijo živeti v demokratični, pravni, socialni in predvsem pravični državi, vključeni v skupino jedrnih držav Evrope.