Ključno je, da je stranka SDS zgrajena po metodi demokratičnega centralizma (ki ga je »izumila« partija), kar ji zagotavlja dolgoročnost obstanka do fizične smrti njenega vodje. SDS je najmočnejša predvsem zato, ker so druge politične stranke razdrobljene. Večinoma so nastale in/ali temeljijo na tem, da so si nekateri povzpetniki omislili svoj krog sledilcev, zato bolj spominjajo na petelina, ki hoče biti glavni na svojem kupu gnoja. Usmerjenost politične stranke (ki naj bi izhajala iz interesov določenega segmenta populacije) jim je nepomembna. Obsežni programski dokumenti so le pesek v oči sledilcem (so kakor vejice, iz katerih si ptice zgradijo gnezdo). Zaradi tega celo vse te stranke skupaj (združile so se bolj zaradi prisile strahu) niso zmožne s pravili, ki veljajo v demokraciji (predvsem s pravilom, da zmaga večina), premagati te demokratično centralizirane stranke (ki si je za podporo pridobila satelitske in vazalske stranke, ker sama še ni dovolj množična).

Kaotičnost med prebivalstvom takim ljudem ustreza, če kaosa ni, ga vnesejo z načinom »izmišljevanja« ukrepov zaradi domnevnega zatiranja epidemije ali pa s preprostim načelom, da za prebivalstvo zakoni veljajo, za vladajoče izbrance (ki so bolj enakopravni kot drugi) pa ne. To so ljudje, ki jih je »izvrgla« vojna (ki so v njej vzplamteli ali se izkazali). Vojskovodje, skratka (eden v NOB, drugi v osamosvojitveni »revoluciji«, Stalin pa denimo v premaganju Hitlerjevega »Drang nach Osten«). Kaos jim služi deloma za ribarjenje v kalnem (in za uveljavljanje svoje agende, ker je narod zaposlen recimo z ukrepi ali neenako obravnavo pred zakonom). Kaj je bila Janševa agenda, je spomnila dr. Spomenka Hribar (nagniti Slovenijo v desno). Predvsem pa kaotično stanje omogoča vladati avtokratsko. Kot je nekdaj direktor odločitve, ki bi morale biti predmet samoupravnega procesa, sprejemal avtokratsko, odločitve, ki bi jih moral sprejeti sam, če bi bil sposoben, pa je porinil samoupravljavcem (in se potem skril za njihovo praviloma premalo domišljeno odločitvijo). Zdaj pa vladiki pri tem pridno asistirajo vase (v svojo rit) obrnjeni člani njegove vlade. Četudi nekoč samostojni, jih je discipliniral s postopki demokratičnega centralizma. To je zdaj njegov »štab« in menda bodo ja poslušni ali celo zanj »hodili v žerjavico po kostanj«.

Veliki vodja pač hoče videti, kako ga dva milijona ljudi mora ubogati. Dejansko je zanj to partija šaha, v kateri smo mi vsi pioni (kmetje, najmanj vredne šahovske figure). Pa čeprav menda vsi vemo, da se tako ne vlada. Žal pa je to skoraj prirojena želja slehernika, ki okusi le kanček oblasti, da doživi popolno poslušnost njemu podrejenih (recimo že starši, predvsem očetje, ki hočejo od svojih podrejenih otrok popolno poslušnost). Da je to mogoče tudi dandanes, dokazujeta Madžarska in Poljska. Pri nas so ti podrejenci slovenceljni, ki jim je mar le njihove zaplatice trave (službice). Problem pa je z nekaterimi, ki imajo »premalo upogljivo hrbtenico«. Vodenje lahko primerjate s furanjem: če furman vajeti preveč popusti, konji pobezljajo, če pa jih preveč zategne, konji obstanejo. Pri ljudeh pa v prvem primeru prevladujeta kaotičnost in razpuščenost, v drugem pa vsaj pasiven, če ne aktiven odpor (zaradi tega mnogo ukrepov, predvsem tistih, ki so namenjeni ustrahovanju ljudi, ne učinkuje in je zato Slovenija med vodilnimi v vztrajanju pandemičnih številk).

Nadaljevanje takšnega oblastovanja pa si lahko zamislite sami ali pa prisluhnite pesmi Iztoka Mlakarja Puntarska!

Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana