Strategija izbora ostaja enaka kot v prejšnjih knjigah. »Tako kot so mi določeni glasbeni komadi ljubi 'zgolj' zaradi nekih detajlov, 'čudnih' prehodov ali pevčevega neposnemljivega 'fušanja', tako tudi do določenih pesniških komadov, ki nemara nimajo možnosti, da bi se pojavili v kaki 'uglednejši' antologiji, gojim naklonjenost zaradi določenega verza ali zvena besed,« zapiše Andrej Ilc v pregovoru k Drugim komadom, kar zlahka velja tudi za ta izbor. Avtor se ne obremenjuje z avtoritetami in teoretsko-metodološkimi prijemi, temveč pesnike in pesnice zloži, kot v vseh Komadih doslej, po abecednem redu. Knjiga vključuje najširšo paleto pesniških glasov, tudi kantavtorskih (od Marka Breclja do Tomaža Pengova), a izbor tokrat prinaša nekoliko manj starejše poezije in se osredotoča predvsem na 20. in 21. stoletje.
Tematsko so pesmi raznolike, a jih vendarle zaznamujejo določeni sklopi, ki se izkristalizirajo, ko knjigo preberemo v celoti. Najmočnejši so tisti, ki se ukvarjajo s tišino (»tišina / to je bilo prvo, kar je bilo«, Arnaldo Antunes, prev. Jasmina Markič) in s (pesniškim) glasom, z vlogo in statusom umetnosti (»To je umetnost: / ne osenčiti oči, temveč / sredi teme naslikati / nenadejan izvor svetlobe,« Veronika Dintinjana). Izbor nas sooča tudi s samostjo, odtujenostjo in izgubljenostjo jaza ter z novodobnim »suženjstvom«, kjer se svoboda jemlje po obrokih, neopazno, če parafraziramo poljskega pesnika Kornela Filipowicza. Eno izmed rdečih niti vleče tudi pesniško prevpraševanje minljivosti, hipnosti in končnosti, kar mestoma preseka ljubezenska pesem ali kratka verzna domislica z življenjsko modrostjo, kot denimo Beckettovo priporočilo v prevodu Andreja E. Skubica – »Poskusi spet. / Zamoči spet. / Zamoči bolje.«. Vse našteto pa je že celo vesolje.
Nezbrani komadi so živa in avtentična pesniška kompilacija, onkraj zaprašenih, za umret dolgočasnih akademskih antologij in izborov klasikov, ki hočejo v naftalinskem duhu zadostiti tej ali oni preživeti metodologiji. V Ilčevih komadih se zrcali »čisto veselje« njihovega urednika, zbiratelja in »solidno informiranega bralca«. Poleg antologijskih pesmi sodobnih slovenskih in svetovnih klasikov prinašajo še nekatere skoraj pozabljene revijalno objavljene pesmi, ki v novem kontekstu zasijejo v vsej svoji polnosti, pa tudi celo vrsto neobjavljenih prevodov, biserov iz predala. Dobili smo to, kar potrebujemo – in najbrž več, kot smo si zaslužili – z besedami Prima Levija v prevodu Jolke Milič: »Čudovito knjigo, / ki naj bi izdala veliko skrivnosti, / lajšala bolečine, odganjala strahove / in dvome, pripravila veliko ljudi, da se iz srca nasmejejo in razjočejo.«