Milana Miheliča je avtor ene od njegovih monografij Stane Bernik označil za »graditelja sodobne Ljubljane«. Arhitekt in urbanist, rojen leta 1925 na Dolenjskem, je bil Ravnikarjev učenec, ki je svojo vizijo v oblikovanje povojne Ljubljane aktivno vpel že takoj po zaključku študija. Sredi 50. let je bil del skupine mladih arhitektov, ki so pod vodstvom Branka Simčiča načrtovali Gospodarsko razstavišče. Že leta 1959 pa je s Simčičem in Ilijem Arnautovićem dobil Prešernovo nagrado za halo A na Gospodarskem razstavišču. Ob nagrajeni hali A, ki je nastala v soavtorstvu, pa je Mihelič na Gospodarskem razstavišču zasnoval še hali B in C.
V svojem ustvarjalnem življenju je Milan Mihelič s svojimi stavbami in urbanistično-arhitekturnimi načrti vidno razvijal ljubljanski prostor vzdolž severne mestne vpadnice. Njegova je bila ideja o Severnih ljubljanskih vratih, vendar je bila od njegove celovite urbanistične in arhitekturne monumentalne rešitve uresničena le poslovna stolpnica S2. Na drugi strani ceste so po njegovih načrtih zgradili tudi vogalno stavbo nekdanje Mednarodne telefonske centrale, imenovano Klavir. Ob Tivolski cesti je oblikoval tudi bencinski servis, ki danes sicer ne deluje več. Zasnovan je bil kot del urbanistične ureditve severnega vstopa v mestno središče.
Med Miheličevimi ljubljanskimi projekti so med drugimi tudi stanovanjski stolpnici v Kersnikovi ulici, Savski bloki, ki jih je zasnoval skupaj z Arnautovićem, poslovna stavba Konstrukta, veleblagovnica Slovenijales in župna cerkev Svetega duha v Stožicah.
Arhitekt, ki je v svojem delu sledil paradigmam modernizma in funkcionalizma, v kar je izrazito vpletel svoj avtorski jezik, je za svoje delo v Sloveniji in Jugoslaviji prejel več priznanj. Ob že omenjeni Prešernovi nagradi je to dobil še enkrat leta 1976. Leta 2008 pa je prejel tudi Plečnikovo medaljo za življenjski opus. Arhitekt in urbanist, ki je bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa je veljal tudi za mojstra tlorisov, detajlov in inovativnosti.
