Intervju: Anka Patru: Partnerski odnos je kot ogenj: če ne nalagaš nanj, ugasne

Kako koronski časi vplivajo na partnerske odnose? Kakšen je uglašen, dober in zdrav partnerski odnos? Kako dobro razreševati konflikte? O tem in še drugem smo se pogovarjali z univerzitetno diplomirano psihologinjo, partnersko in družinsko terapevtko Anko Patru, strokovno vodjo Centra Ahil.

Koronske okoliščine zagotovo vplivajo na posameznike in posledično tudi na partnerske odnose, v katerih so ljudje soočeni z bližino, kakršne v prejšnjem oziroma normalnem teku niso bili vajeni. Partnerji zdaj namreč bistveno več časa preživijo drug z drugim v zaprtih prostorih, kar lahko za marsikoga predstavlja dodaten stres in stisko. V trenutnih razmerah tudi ni možnosti, da bi se ljudje lahko umaknili, kar so morda prej počeli. Sedanje okoliščine so nam torej prinesle priložnosti za več bližine, kar pa za vse ne pomeni vira ugodja in trenutke večje povezanosti ter možnosti za pogovore, razreševanje in načrtovanje. Bližina je lahko za mnoge, kar so izkusili že v primarnem okolju, nevarna in neprijetna in pričujoče okoliščine to na novo spodbujajo.

Vse se že začne pri individualnih zmožnostih obvladovanja lastnega čustvenega aparata. Veliko ljudi namreč stres uravnava tako, da se rekreira, se druži s prijatelji in podobno. V trenutnih razmerah tovrstni načini za uravnavanje stresa niso mogoči, kar pomeni, da lahko vsak posameznik zaradi tega slabše vstopa v partnerski odnos. In če pri tem partnerski odnos še ni uglašen in se partnerja v njem nista naučila slišati drug drugega, potem je razpok, kot ste jih imenovali, med njima več. Partnerja se večkrat spreta in še težje najdeta skupno pot, ki bi jo morda v situaciji, ki omogoča individualno sprostitev, našla hitreje in lažje.

V takšnih situacijah je v dobrem partnerskem odnosu partner tisti, ki lahko zelo pomaga odvzeti individualne stiske, ki se tičejo obeh in se posledično tičejo tudi celotne družine, kot to recimo velja za finance. Pari, ki so že prej zmogli konstruktivno komunicirati o ključnih vsebinah odnosa, kar so denar, vzgojna vprašanja in spolnost, lahko tudi v težkih situacijah to dobro izpeljejo. Tisti, ki že prej niso uspeli o tem spregovoriti, tega zagotovo tudi v teh okoliščinah ne zmorejo. Vedno poudarjam, da je partnerski odnos za nas izjemno pomemben, zato je ključno, da si partnerja vzameta čas za drug drugega. V partnerskem odnosu, kjer se čutiš varnega in povezanega, lahko globlje spregovoriš o stvareh, ki se morda tičejo samo tebe in jih partner niti ne zaznava tako močno.

V zadnjem času je resda mogoče slišati, da bo s pandemijo povezanih več ločitev, vendar se s tem ne strinjam. Če predpostavljamo, pa niti ne vemo, da je zdaj več partnerskih odnosov, ki so slabši, to še ne pomeni, da bo prišlo tudi do ločitev. Da se par odloči za ločitev, namreč vpliva veliko več dejavnikov kot le to, da je odnos slab. Veliko ljudi namreč vztraja v izjemno slabih odnosih, razidejo pa se tudi tisti, ki niso v tako slabih partnerskih odnosih. Na ločitev pomembno vplivajo ekonomske zmožnosti za odhod in to, ali ima par otroke ali ne. Na podlagi mojih izkušenj v delu s pari najpogosteje do ločitev pride takrat, ko se pojavi tretja oseba. Je pa res, kar je za poudariti, da je v času epidemije več ljudi poiskalo partnersko terapijo. Čeprav to velja predvsem za pare, ki so že tako ali tako ozaveščeni, da se je treba s partnerskim odnosom ukvarjati. Kot povedo, ker je trenutno več časa, bi se radi še bolj posvetili odnosu, ga poglobili in se naučili še bolje govoriti o vsebinah, o katerih je težko komunicirati.

Situacija, povezana z epidemijo, ki zdaj traja že skoraj eno leto, nas je vse prisilila, da smo se bolj poglobili vase. Če nismo ves čas na elektronskih napravah, je zdaj, ko smo zvečer doma in ko čez vikend ne moremo tekati naokoli, več priložnosti, da se začnemo spraševati o sebi, o naju, o mojih odnosih z bližnjimi ter je več tudi časa, da se o teh stvareh pogovarjamo s partnerjem… Če se nam je prej morda pogosto kam mudilo, imamo zdaj več časa drug za drugega.

Čim prej, če ne kar takoj na začetku odnosa. To pa zato – s čimer se obračam k sistemu in ne posameznikom –, ker nas o komunikaciji znotraj za nas pomembnih odnosov tekom našega življenja nikjer sistematično ne učijo. Iz primarnih družin v odnose prinašamo vzorce, ki so lahko dobri in v nekem delu šibki. Prav tako partnerja izbiramo po lastnostih, ki se nam zdijo pomembni pri 25. in 30. letih. To so videz, delo in konjički. Slednji so sicer pomembni, pa vendar, ko z nekom resnično zaživimo, na dan pridejo naši vzorci navezanosti. Vklapljati se začnejo vzorci, ki so nam bili v primarni družini prijetni in neprijetni, pri čemer se slednji oglasijo predvsem nezavedno. Pri našem partnerju pa se vklapljajo spet drugi vzorci. Pogosto se dogaja tudi, da nekaj čutimo, drugo mislimo in tretje izgovorimo. Zato je tako pomembno, da se osnov dobre komunikacije v partnerskem odnosu čim prej naučimo, pot do tega pa je obisk izobraženega terapevta. Ob čemer poudarjam, kako pomembno je, da gre za izobraženega in ne samooklicanega terapevta. V fazah, ko je v paru še veliko ljubezni in motivacije, se hitreje naučimo konstruktivnih prijemov, s katerimi bomo lahko šli skozi zahtevnejša obdobja družine in posledično s tem povezane faze v partnerskem odnosu.

To je vzorec, ki se pogosto pojavlja. V takšnih primerih posameznika, ki si želi priti na terapijo, spodbudim, da se za terapijo vseeno odloči, čeprav individualno. Velikokrat se zgodi, da ko s posameznikom v terapiji napredujeva in ko zmore prepoznati določene svoje vzorce ter jih ob tem spreminjati, to pritegne njegovega partnerja. V nekem trenutku, četudi je jezen, ta tako pogosto reče, da si želi še sam prisostvovati na terapiji. Pogosto tudi posameznike, ki pridejo na individualno terapijo, na določeni točki spodbudim, da se pridruži še njihov partner. Če eden v paru dela na sebi in posledično osebnostno raste, se mi zdi pomembno, da se v neki fazi, z željo, da se ne bi preveč oddaljila, priključi tudi drugi. Če še enkrat poudarim, partnerski odnos je v odrasli dobi eden najpomembnejših odnosov. Če je funkcionalen in zdrav, se tudi sami bolje počutimo, s tem pa še naša družina in okolica.

Moram poudariti, da so v tem tudi izjeme. Na terapijo pridejo tudi pari skoraj takoj po poroki. Držita se za roke in rečeta, da bi se rada naučila bolje prepirati. Drži pa, da še vedno pride preveč tistih, ki so že zelo sprti ali ko se pojavijo že tretje osebe, kar je zahtevna in težka situacija. V teh primerih je terapija res dolgotrajnejši proces, a smiseln. Koliko časa traja terapija, je odvisno, koliko stvari se je v odnosu že uskladiščilo, koliko sta si partnerja zadala ran in kakšne vzorce imata. Je pa nujno, da se posameznik s temi vprašanji ukvarja, ker četudi gremo v nov odnos, v tega ponovno prenašamo svoje vzorce. Pogosto v novem odnosu v enih stvareh poiščemo popolnoma drugačno osebo od prejšnjega partnerja, a ne glede na to se bodo pojavili vzorci, v katerih sva si z drugim različna. Normalno je, da smo si različni, predvsem v razumevanju bližine, in s tem ni nič narobe.

To je odvisno tudi glede na to, v kateri razvojni fazi svojega življenja izbiramo partnerja, saj imamo v različnih obdobjih druge potrebe. Mnogokrat izbiramo glede na to, kar se nam zavestno zdi primerno, kar se v prvem obdobju odnosa lepo sklada, a sčasoma pridejo na dan naši nezavedni vzorci navezanosti in s tem se začnejo konflikti. Vzorcev pa ljudje ponavadi tudi pri sebi ne razumejo, zato jih ne zmoremo izraziti na pravilen način, kaj šele, da bi jih razumeli pri partnerju.

Še vedno je zelo močno prisotno prepričanje, da se boš s svojim partnerjem razumel, če sta si usojena in si ustrezata. Premalo je zavedanja, da se je treba s partnerskim odnosom ukvarjati, mu posvetiti čas, se naučiti konstruktivnega komuniciranja in razreševanja konfliktov, kar pa vse skupaj niti ni tako težko.

V današnjem času je veliko govora o vzgoji in delu na sebi, zelo oddaljene pa so teme o partnerskih odnosih. V tem kontekstu se največ sliši nezadovoljnih posameznikov znotraj partnerskih odnosov, ki so žal leta jezni drug na drugega. Iz te pozicije jeze pa se ne zmorejo premakniti v nobeno smer.

Kot že omenjeno – o partnerskem odnosu najmanj govorimo in se izobražujemo, zato je zahteven. Partnerski odnos je najpomembnejši s tega vidika, da če je človek v odrasli dobi varno navezan na partnerja in ne na koga drugega, recimo svoje starše ali svoje otroke, se tudi sam osebnostno dobro razvija. Človek kot sesalec deluje, ko je povezan z drugimi. Največje občutke sreče človek doživi v medčloveških odnosih. Z vidika družine pa, če sta partnerja varno navezana, sta s tem posledično tudi bistveno boljša starša. Zastoj v partnerskem odnosu pomeni tudi zastoj v razvoju družine.

V prvi vrsti je pomembno, da sta partnerja na neki način prijatelja. Da torej pomembne vsebine za vsakega od partnerjev delita drug z drugim. Ne da jih držimo v sebi in da ves čas iščemo zunanje filtre, temveč da v svojem partnerju najdemo sogovornika. Bistveno bolje delujejo tudi partnerji, ki imajo skupne konjičke, kar je razumljivo, saj jih to povezuje in lahko na tak način skupaj preživljajo čas. Velikokrat izgovorjena fraza, ki resnično drži, je, da je partnerski odnos kot ogenj. Če ne nalagaš nanj, ugasne. Nekaj dni, morda tudi tednov, lahko odnos zaradi povečanih službenih obveznosti, potreb otrok ali odsotnosti zdrži, a kaj več pa ne in nikakor ne na dolgi rok. Parom svetujem, naj si dajo čas drug za drugega, za svoje rituale v dvoje, kar v urnik, pa naj se to sliši še tako nenavadno. Ženski je za ohranjanje povezanosti večinoma pomembno predvsem, da je slišana, moškemu pa dotik.

Pomembno je, da se zavedamo, da je konflikt normalen. Še vedno je veliko ljudi prepričanih, da je dober odnos tisti, ki nima konflikta, kar ne drži. To, da se spreva in da imava različne poglede, je popolnoma normalno. Ob tem pa je ob prepiru, ko se ohladimo, pomembno, da si vzamemo čas, da ugotovimo, kaj se je med nama zgodilo. Pogosto se pari pogovarjajo o tem, kaj je kdo mislil, terapevti pa jih poskušamo naučiti, da ubesedijo to, kar so občutili. Moški poročajo, da ne želijo ves čas premlevati enega in istega, ženske poročajo, da niso slišane in razumljene. Iz teh vzorcev nekonstruktivne komunikacije pa ne najdejo izhoda. V terapiji se naučiš, kako obvladovati takšne situacije in na kakšen način poiskati prave izhode iz konflikta.

Veliko občutkov, ki jih doživljamo v partnerskem odnosu, smo že doživeli v naših preteklih odnosih. Zato je tako pomembno prepoznati, kakšne oblike navezanosti smo imeli v primarnih odnosih, kako so se na naša čustva odzvali in kako smo jih izražali. Bolj ko poznamo sebe, bolj jasno znamo to izraziti. So pa v osnovi vsa čustva v redu, prijetna in neprijetna. Osebnostna zrelost posameznika je, da v situaciji prepozna, kaj je občutil in kaj ga je motilo. Veliko lahko na partnerskem odnosu naredimo, če zmoremo prepoznati, kaj občutimo, in to izrazimo s tako imenovanimi jaz sporočili, kot recimo »jaz se v tej situaciji počutim tako in tako«. Ne pa, kar se praviloma zgodi, v smislu »ti si tak in tak ter to delaš za nalašč«.

Zelo izrazit vzorec je, še posebej pri ženskah, da mora nekdo, ki nas ima res rad, prepoznati, kaj si želimo, čutimo in mislimo. Pričakovanja so, kaj bi naš partner moral narediti. Pričakovanja je treba izgovoriti, in to na spoštljiv način. Osebnostna zrelost ni, da tiho pričakuješ in čakaš, temveč v tem, da izraziš svoja pričakovanja. Del osebnostne zrelosti je izražanje. Tako tudi drugi izrazi svoja občutenja ob izraženih pričakovanjih.

Zrela oseba je tista, ki zmore biti v stiku sama s seboj. Zna prepoznavati svoja čustva in jih na pravilen način ubesediti. Zmore slišati drugega, tudi če ga ne razume, in ga zmore pogledati s srcem in ne le z razumom.