Aktualno: Potovanje bo ena najboljših terapij ob koncu epidemije

Realnost ni oprijemljiva, ni zagotovila, da bodo letos sploh delali. Večina poklicnih turističnih vodnikov si bo morala začasno ali pa za stalno poiskati nove zaposlitve, glede na predvidevanja poznavalcev ne samo za letos, ampak celo za več let. »Mnogi vrhunski kadri, ki so se leta in leta kalili v turizmu, bodo izgubljeni,« je zaskrbljen poklicni turistični vodnik Aleš Rabzelj. Dvajset let je z velikim navdušenjem in predanostjo opravljal svoje delo, lani se je moral od svojega poslanstva posloviti. Oče treh otrok trenutno doma opravlja funkcijo učitelja, kuharja in varuške svojih treh otrok, optimistično išče novo zaposlitev in verjame v svetlejšo prihodnost.

Res je, pandemija je udarila kot strela z jasnega. Žal je z njo sovpadalo tudi moje napredovanje – po letih kaljenja s tuje govorečimi skupinami gostov in skupno dvajsetih letih vodenja sem dočakal vrhunec kariere. Prijavil sem se na mednarodni razpis in bil med množico kandidatov izbran za izobraževanje, po katerem sem podpisal pogodbo z eno uglednejših ameriških potovalnih korporacij, ki organizira potovanja za manjše skupine po vsem svetu. Turiste iz Združenih držav Amerike bi vodil po naši širši regiji, a je to zaradi epidemije za zdaj padlo v vodo. Pogodba je aktivna in s podjetjem sem še vedno v rednih stikih. Skoraj leto dni je že od tega, ko se je vse ustavilo, in veliko se nas sprašuje, kdaj se bomo spet lahko odpravili v svoje službe in kako bo sploh videti turizem v prihodnosti. Marsikaj se bo spremenilo in na mnoge stvari bomo odslej gledali drugače. Čeprav se obeta precej sprememb (manjše skupine gostov, več zunanjih ogledov, obvezna uporaba slušalk za razlago, morebitna obvezna redna testiranja, »covid-19 potni listi«…), sem prepričan, da bomo nekega dne ljudje znova veselo potovali. In takrat bo lepše, kot je bilo kadar koli prej. Potovanje bo vsekakor ena najboljših terapij, ki si jih bomo ljudje omislili ob koncu pandemije. Nihče na tem svetu še ne ve, kdaj točno se bo to zgodilo, a sem stoodstotno prepričan, da se bo to res zgodilo.

Poklicni turistični vodniki se z vodenji preživljamo večino leta. Med nami je tudi nekaj podjetnikov, ki imajo še dodatne dejavnosti, ki niso povezane s turizmom, in jim je v tem času nekoliko lažje. Manjši del kolegov je v rednih službah in delo vodnika opravlja občasno honorarno, tukaj so še upokojenci in študentje. Po grobi oceni naj bi nas bilo vseh skupaj okoli 2000. Žal nismo bili posebej vključeni v noben protikoronski paket pomoči, čeprav je bil lani v naši branži zabeležen več kot 90-odstotni padec prihodkov, medtem ko je 30–50 odstotkov turističnih vodnikov zaprlo svoja podjetja. Tudi sam sem med njimi, lani sem se moral posloviti od poslanstva poklicnega turističnega vodnika, saj sem zadnjih deset let živel izključno od vodenj. Težava je za številne vodnike nastopila lani poleti, ker po prvem paketu pomoči nekaj časa ni bilo pomoči države, zato smo se napotili na zavod za zaposlovanje, ki pa zaradi epidemije deluje le na daljavo in zelo omejeno. Tako smo se večinoma znašli sami. Med nami so najrazličnejši profili ljudi, od pravnikov, prevajalcev, novinarjev, etnologov, športnikov, zgodovinarjev, strojnikov…, vsem pa so bile skupne neprecenljive izkušnje dela z ljudmi. Te bi lahko danes marsikje unovčili, saj smo vajeni poučevanja, prevajanja, prodaje in še marsičesa, kar sodi v naš poklic. Bližajoče predsedovanje Evropski uniji (EU) je priložnost za vsesplošno promocijo države, njenega znanja, gospodarstva, turizma in njenega ugleda v EU in svetu. Uspešna izvedba projekta bo nedvomno dodatno povečala ugled naše države v krogu članic EU in širše. Prepričan sem, da bi z zaposlitvijo turističnih vodnikov v okviru tega projekta ohranili delovna mesta in visoko raven storitev, a se je država odločila drugače in to nalogo zaupala študentom.

Kljub temu moram omeniti, da so se pri Slovenski turistični organizaciji (STO) lani jeseni na turistične vodnike spomnili z javnim razpisom za pridobitev finančnih sredstev za vodenja, ki bi jih organizirali sami v svojih krajih in nanje povabili še druge goste, a je bil ta razpis za marsikoga žal prepozno predstavljen. Kandidati so morali imeti svoje aktivno podjetje in tisti, ki smo ga zaprli v prvem valu epidemije, tako nismo bili upravičeni do tovrstne denarne pomoči.

Trenutno sem še vedno doma v vlogi učitelja, kuharja, trenerja in varuške trem šoloobveznim otrokom. Nekaj prihrankov je še ostalo, a večino prihodkov vseeno prinese žena. Kako bo s turizmom, je vprašanje za milijon dolarjev. Turizem je na kolenih kot še nikoli. Nobena vojna, gospodarska kriza ali naravna katastrofa v moderni dobi ga ni nikoli tako prizadela. Za vnovično vzpostavitev potovanj se bo morala rast okužb prenehati, večji del civiliziranega sveta se bo moral čim prej precepiti… Optimistične napovedi so, da bomo poleti ali jeseni v Slovenijo dobili goste iz bližnjih regij – Hrvaške, Avstrije in Italije, kar bo pomenilo vračanje manjšega dela turizma. A turističnega vodenja si žal ne privošči vsakdo. Prihodi skupin so realnejši za prihodnje leto, vse pa bo odvisno od razvoja pandemije in uspeha cepljenj. Skupine bodo sprva redkejše in manj številne. Tiste, ki v Evropo prihajajo iz oddaljenih trgov, kot so Azija, ZDA, Avstralija, Nova Zelandija, zaradi logistike vsaj nekaj mesecev prej potrdijo svoje prihode, a za zdaj kaže slabo. Nekatere države so postale precej izolirane, zato bo vsako nenujno potovanje onemogočeno. Svet skorajda stoji, premikamo se korak za korakom, treba je ostati optimističen.

Pomeni mi vse, to je moje življenje. Ne gre samo za zaposlitev, gre za način življenja. Marsikaj je treba žrtvovati, da lahko uspešno deluješ kot turistični vodnik. Gre za večinoma sezonsko delo, ki traja med marcem in novembrom. V tem času smo lahko tedne ali mesece odsotni od doma in družine. Po cele dneve in ob nemogočih urah je treba delati ob vikendih in praznikih, precej smo pod stresom, a tega smo turistični vodniki vajeni. Biti moramo dobri improvizatorji, psihologi, pogajalci, prevajalci ter ata, mama in dežurni animator, če je treba. Za večino nas je to najlepša služba na svetu in je ne bi zamenjali za nobeno drugo. Goste popeljemo v čudovite kotičke, kamor ne bi sami nikdar stopili, jih navdušimo nad lepotami domačih krajev ali drugih delov sveta, pripeljemo tujce v svojo rodno deželo in se zaradi njihovega navdušenja počutimo izpolnjene in srečne. Skupaj ustvarjamo nepozabne spomine.

Seveda se, bilo je jeseni 1999, ko sem osnovnošolce peljal v znameniti Gardaland. Še danes se spomnim, kakšno tremo sem imel pred veliko odgovornostjo, ki mi je bila zaupana, a sem kmalu spoznal, da ni toliko pomembno, kaj vse poveš potnikom, ampak kako. Na koncu ni pomembno število informacij, ampak način posredovanja, kako si začutil skupino gostov in koliko si se uspel z njo povezati. Za to so potrebni leta in leta vodenj ter občutek za delo z različnimi vrstami ljudi. Ne smeš vseh potnikov obravnavati enako. Treba jih je razumeti in jim ugoditi, če potrebujejo denimo sprostitev, zabavo, šport ali morda strožje in resnejše vodenje. Turistični vodniki jih spremljamo zato, da obogatijo in nadgradijo svoje potovanje. To je dodana vrednost, zaradi katere nas najamejo.

V preteklosti sem največ skupin vodil na Balkan, v Grčijo in Italijo. Sem zelo odprt tip človeka in še gurman povrhu, zato sem se na jugu vedno odlično počutil, imel tam veliko prijateljev in vse to delil tudi z gosti. Zadnja leta so me poti najpogosteje vodile še v srednjo Evropo (Avstrijo, Nemčijo in Švico). Potovanja čez gorske prelaze Dolomitov v Italiji, ogledi jezer in vrhov švicarskih Alp in potepanja po nemških tematskih cestah so postali moja nova ljubezen. Kot turistični vodnik za slovenske goste sem več kot 10 let vodil v tujino, največ po Evropi, medtem ko sem Slovenijo zadnja leta podrobneje obiskoval v družbi tujih skupin, ki sem jim razkazoval lepote Alp, krasa, vinorodnih območij… Kot nekdanji študent Fakultete za šport in velik ljubitelj športa imam rad naravo, morje in hribe, zato sem vselej navdušen nad kraji, kjer se diha s polnimi pljuči. Slovenija ima čudovite naravne znamenitosti in izredne pogoje za razvoj butičnega turizma, a menim, da imamo še ogromno prostora za razvoj. Ljudje obožujejo doživetja, da jim denimo poiščemo lokalne pridelovalce sira, da skupaj s kmetom naredijo maslo, se udeležijo trgatve, pečejo ajdov kruh v krušni peči, spoznavajo izdelavo medu ali idrijske čipke ter se morda za piko na i podružijo z brezdomcem v velemestu. Potovanja že dolgo niso le zgodovina iz mikrofona, soba in mlačna večerja v slabem hotelu v neobljudenem delu mesta.

Sam sem bil nekaj let član Združenja turističnih vodnikov Slovenije, nedavno pa sem postal član Društva regionalnih turistični vodnikov Slovenije – ARGOS, ki mu še vedno pripadam. Tu je še Klub profesionalnih turističnih vodnikov, s katerega člani sem nekaj časa sodeloval. Poudarek društev je v nujnem povezovanju med vodniki in izmenjavi informacij, vodniki se lahko občasno srečamo in izvemo veliko novega. Na voljo so izobraževanja in možnosti za nove vodnike. Žal je še vedno premalo kolegov včlanjenih v katero od omenjenih organizacij, zato so bili še posebej v času epidemije prikrajšani za številne nujne informacije, ki so bile za nas pomembne. Krovne organizacije vodniki žal nimamo, drži pa, da so posamezniki v zadnjem času v to vložili veliko energije. Ena od možnosti je tudi skupno članstvo v Obrtni zbornici. Tam bi v teh težkih časih imeli močnega zaveznika in pogajalca z vlado. Brez tega te skoraj ne zaznajo in ne upoštevajo. Čeprav Turistično-gostinska zbornica izdaja licence za turistične vodnike in vodi register vseh z državno licenco (ta ne zajema lokalnih in regionalnih vodnikov), kot združenje pravnih in fizičnih oseb ne more zastopati naših interesov. Tudi enotnega registra vseh vrst turističnih vodnikov Slovenija še nima. Tudi zato smo skoraj pozabljeni od države, čeprav smo pomemben del turizma. Naj omenim še znamenite turistične bone, s katerimi je vlada lansko leto finančno injekcijo omogočila zgolj delu turizma – nastanitvenim objektom in pozabila na vrsto drugih ponudnikov storitev in doživetij, izposojevalce opreme, gostilničarje, turistične vodnike… Pred časom se je pojavila Civilna iniciativa turističnih vodnikov Slovenije, ki poskuša s pojavljanjem v medijih opozoriti na anomalije pri protikoronski finančni pomoči in motivirati razna društva, da se aktivneje povežejo. Brez tega se nam v prihodnosti slabo piše.