Tri mesece po smrti patriarha Srbske pravoslavne cerkve (SPC) Irineja, ki je tamkajšnjo cerkev vodil deset let, bodo člani cerkvenega zbora jutri odločali o njegovem nasledniku. Vprašanje, kdo bo na čelu SPC v prihodnje, pa ni le cerkveno, temveč tudi pomembno politično vprašanje, saj je srbski predsednik vselej užival podporo SPC, še posebej pri vprašanju Kosova. Oblast in cerkveni vrh sta se tudi v javnosti skušala predstavljati kot zaveznika v boju za ohranitev interesov srbskega naroda kot takega.

Zato ni naključje, da se je predsednik Aleksander Vučić, ki je javno priznal, da se ob vsaki pomembnejši odločitvi posvetuje s patriarhom, skupaj s svojo Srbsko napredno stranko aktivno vključil v lobiranje za izbor novega patriarha. Vendar pri odločitvah sabora, najvišjega cerkvenega zakonodajnega telesa, ki bo izbral tri kandidate, med katerimi bo nato na podlagi žreba odločeno, kdo bo novi patriarh, vloge ne bo igrala le politika. »Pomembna so tudi znotrajcerkvena razmerja med episkopi ter nenazadnje vpliv Carigrada, Vatikana in Ruske pravoslavne cerkve,« pravi dobra poznavalka dogajanja v Srbski pravoslavni cerkvi, novinarka časopisa Danas Jelena Tasić.

Smrtonosne časti

Trenutna imena, ki v javnosti krožijo kot najresnejši kandidati za Irinejevega naslednika, so baški episkop Irinej (Bulović), izkušeni cerkveni jastreb in hkrati odličen teolog, ki je, kar zadeva podporo aktualni srbski oblasti, z njo povsem v soglasju in je bil pri tem usklajen s preminulim patriarhom. Med kandidati naj bi bil tudi zagrebško-ljubljanski metropolit Porfirij (Perić), čigar duhovni oče je bil prav episkop Irenej. Kot tretjega najresnejšega kandidata v cerkvenih krogih omenjajo budimljansko-nikšiškega episkopa Joanikija (Mićovića), ki pa je, tako kot pokojni črnogorski metropolit Amfilohije, oster kritik Vučićeve politike. Velja omeniti, da je patriarh Irinej zbolel in kasneje podlegel covidu-19, potem ko je vodil pogrebno slovesnost prav za metropolitom Amfilohijem. Njegova krsta je bila kljub temu, da je umrl zaradi covida-19, odprta, verniki pa so mu s poljubljanjem roke smeli izkazati poslednjo čast.

Tasićeva pravi, da so razmerja med omenjenimi kandidati precej izenačena, zato bo ob glasovanju štel vsak glas. Da bi se lahko pravoslavni duhovnik, ki mora najmanj pet let voditi eparhijo – trenutno je takih 34 –, uvrstil med kandidate, ga mora podpreti več kot polovica članov sabora, ki je najvišje cerkveno zakonodajno telo, sestavljeno iz episkopov, vladik in metropolitov. Tako se vse pogosteje omenjajo kandidati, ki bi lahko bili kompromisna rešitev; med njimi šumadijski episkop Jovan (Mladenović) in braničevski episkop Ignatije (Midić), pri čemer se z njima seznam seveda še ne konča.

Apostolski žreb

Da bi se izognili vplivu politike na cerkveno kadrovanje, so v SPC še v času Jugoslavije vpeljali apostolski žreb, pri katerem imena treh kandidatov, ki so dobili vsaj polovico glasov cerkvenega zbora, dajo v kuverte, enega od članov sabora pa nato zadolžijo, da z žrebom določi, kdo bo novi patriarh. Seveda to ni zagotovilo, da politiki ne bi uspelo v ožji izbor spraviti ljudi, ki so ji pogodu. Drži pa, da ne pokojni patriarh Irinej ne njegov predhodnik patriarh Pavle, ki je SPC vodil 19 let, pred volitvami nista sodila med favorite, po izvolitvi pa sta z nastopi in dejanji izražala brezpogojno podporo srbski oblasti, tako pri vladnih potezah kot v opravičevanju zločinov, storjenih v vojnah po razpadu Jugoslavije, še zlasti na Kosovu, ki ga v SPC vidijo izključno kot del Srbije.

Tudi zato predsednik Vučić pred volitvami cerkvenega zbora ne stoji križem rok. Po besedah Tasićeve se je lotil kampanje z obiskovanjem določenih eparhij, obiskal je celo samostan Hilandar na sveti gori Atos v Grčiji. Ob tem so poznavalci prepričani, da so del kampanje tako zunaj kot preko »svojih« kanalov v SPC zanj opravili njegovi najtesnejši sodelavci, med njimi srbski zunanji minister Nikola Selaković, ki je bil pred tem predsednikov svetovalec.