V koprodukciji SNG Nova Gorica, Mini teatra Ljubljana in Judovskega kulturnega centra nastaja na malem odru novogoriškega gledališča prva slovenska postavitev črne komedije 5 kil sladkorja, sicer ene najbolj uspešnih iger izraelskega igralca, pisatelja in režiserja Gura Korena, ki jo v zadnjih letih uprizarjajo tudi v več evropskih gledališčih. Besedilo, ki ga je prevedel Klemen Jelinčič Boeta, na izviren način meša dokumentarnost z magičnim realizmom in značilno trpkim, črnim judovskim humorjem, v njem pa se avtor skozi nenavadne pogovore s svojim pokojnim dedom, ki se mu začne oglašati skozi usta prijateljev ter naključnih mimoidočih na ulici, loteva tako premisleka odnosa do preteklosti oziroma holokavsta in zgodovine svojih prednikov kot tegob sodobnega življenja.
Navdih za to »dokumentarno komedijo« je Koren na eni izmed svojih poklicnih prelomnic dobil v nevsakdanjih dogodivščinah svojega starega očeta med drugo svetovno vojno; ta se je v določenem trenutku ravno tako znašel na razpotju, ko se je moral kot trgovec s sladkorjem v nekem mestecu na Poljskem odločiti, ali naj prime za orožje (in se pridruži odporu proti nacistom) ali pa naj pobegne z nekaj vrečami sladkorja, ga ob priložnosti proda ter nekako ohrani celo kožo. Odločil se je za drugo možnost, toda to je bil šele začetek dolge pustolovščine, za katero si zdaj že preminuli dedek zaželi, da bi jo njegov vnuk primerno predstavil svetu…
Režiser Yonatan Esterkin ter dramaturginja Nika Korenjak (ki v predstavi tudi nastopa) sta zgodbo za slovensko postavitev nekoliko priredila: dedek Šlomo namreč v njej postane Simon, dogajanje je prestavljeno v slovenske kraje in namesto vnuka, ki išče pozabljeno resnico po Tel Avivu, se v vlogi protagonista znajde igralec Peter Harl, ki kot »avtor besedila« pozabljeno dedkovo usodo raziskuje po Ljubljani, ob tem pa odkriva zamolčane zgodbe slovenskih Judov. »Za režijo tega besedila sem se odločil, ker ponuja svež in zanimiv pogled na to, kako zaznavamo spomine, posebej neprijetne,« pojasnjuje Esterkin. »V Izraelu, kjer je besedilo nastalo, je najbolj neprijeten spomin na holokavst, ki nas zasleduje kot senca, toda neprijetne spomine imajo tudi drugi narodi. Lahko bi rekel, da je to besedilo postmoderno v smislu, da postavlja vprašanja o naravi spomina, pa tudi o mejah umetnosti in humorja ter o cinizmu, ki ga v današnjem svetu poznamo vsi – in kako vse to vpliva na naš način soočanja z bolečo zgodovino.«
